četrtek, 10. december 2009

Se nam obeta teroristični napad?

Ob terorističnem napadu v Alžiriji leta 2007 sem posumil, da se zna večji napad Al Kajde zgoditi tudi 11. 6. 2010. In na ta dan se začne tudi svetovno prvenstvo v nogometu v JAR. Zakaj gre?

11. 9. 2001 – napadi na ZDA, za napadom stoji Al Kajda
11. 3. 2004 – napadi na vlake v Madridu, za napadom stoji celica Al Kajde
11. 12. 2007 – napada v Alžiru, odgovornost prevzame Al Kajda
11. 6. 2010 ?!

V nekem članku sem bral, da se strategi Al Kajde pri načrtovanju napadov precej opirajo na numerologijo. Vsi trije omenjeni napadi so se zgodili 11. v mesecu, od potenc na tretjo v koledarskem letu manjka še številka 6, napadi pa se dogajajo na tri leta: 2001, 2004, 2007 – manjka torej še leto 2010. Res je Al Kajda organizirala in izvedla tudi številne druge napade v Iraku, Afganistanu in drugje, nekateri jo povezujejo tudi z napadi v Londonu leta 2005, a večina drugih napadov se je zgodila v državah, kjer ima organizacija veliko podpornikov. Tega ne moremo trditi ne za ZDA ne za Španijo, v Alžiriji pa organizaciji niso naklonjeni številni domačini, predvsem pa ji je močno nenaklonjena vlada. Trije omenjeni dosedanji napadi se po obsegu med sabo ne morejo primerjati, kar je verjetno posledica povečanega nadzora nad Al Kajdo po napadih na ZDA. Še najbolj očitna stična točka med napadi je poleg odgovornosti zanje ta, da so se zgodili dopoldne po lokalnem času, ko je število potencialnih žrtev največje.

Če teorija o 11. 6. 2010 drži, kje bi se potem lahko zgodil ta napad? Omenjeni so se zgodili v Severni Ameriki, Evropi in Afriki, zato je bolj verjetna tarča katera od azijskih držav. Najverjetneje to ne bil Afganistan ali Irak, saj napad v kateri od teh držav ne bi prišel na naslovnice svetovnih časopisov. Bolj verjetne tarče so:
- Indija (država je v sporu s Pakistanom zaradi Kašmirja, manjšinski muslimani pa so pogoste žrtve napadov večinskih hindujcev),
- Filipini (spori med Manilo in muslimansko manjšino na jugu države),
- Turčija (muslimanska država, ki je v očeh skrajnih islamistov preveč sekularna),
- Kitajska (zaradi zatiranja muslimanskih Ujgurov; manj verjetna tarča zaradi političnih razmer, ki onemogočajo nastanek lokalnih celic Al Kajde),
- Tajska (zaradi številnih zahodnih turistov in sporov Bangkoka z muslimansko manjšino na jugu države).

Upam, da so navedeni datumi, iz katerih se mi je porodila teorija, zgolj slučaj. Škoda bi bila, če bi začetek nogometnega svetovnega prvenstva zasenčili teroristi.

četrtek, 03. december 2009

Avtocestna mafija

Dolenjska avtocesta se lahko končno zgradi! Dars je namreč podpisal pogodbo z avtoprevoznikom Mirkom Kovačičem in pridobil še zadnje manjkajoče zemljišče za gradnjo avtoceste. Za zemljišče bo Kovačič prejel kar dobra 2 milijona evrov! Avtoprevoznik, ki je bil lani uvrščen na Managerjevo lestvico stotih najbogatejših Slovencev, letos pa ga na njej ni bilo, bo tako naslednje leto verjetno spet med najbogatejšimi. Nekaj denarja bo resda namenil za izgradnjo zasebnega nadvoza nad avtocesto, ki bo povezoval njegova zemljišča, a vseeno si bo lepo odebelil bančni račun.

Najhuje pri vsem tem je, da je parkirišče, s katerim bo mastno zaslužil, zgradil pred kakimi desetimi leti, ko je bilo že zelo verjetno, da bo šla čez (bodoče) parkirišče avtocesta. Gradnja parkirišča se je najbrž izplačala že takrat, saj je bil tam prej gozd in je lepe denarce prinesel tudi posekani les.

Ob tem bi bilo zanimivo vedeti, kdo na občini/upravni enoti Trebnje je avtoprevozniku Kovačiču takrat izdal vsa potrebna dovoljenja za gradnjo parkirišča. Tisti, ki je podpisal dovoljenja, je glede na dejstvo, da je bila lokacija že takrat predvidena za avtocesto, tako posredno oškodoval državni proračun najmanj za dober milijon evrov, saj Kovačič za gozd ne bi bilo niti približno iztržil dveh milijonov. Vsaj tako zanimivo kot ime botra graditve parkirišča bi bilo tudi vedeti, koliko podkupnine je »uradnik« dobil za izdajo dovoljenja! V državi s tako učinkovitim pravnim sistemom je verjetnost, da bi nekdo odgovarjal za takšno špekulativno oškodovanje državnega premoženja, enaka ničli. Bi se pa s tem lahko pozabaval vsaj kak raziskovalni novinar. Ideje mu ne bom zaračunal.

četrtek, 26. november 2009

Davčna uprava kot duh iz preteklosti

Danes sem spet spoznal, kako briljantno namazan stroj je naša javna uprava. Le deset dni po tem, ko bi poslal obrazec o plačilu prispevkov za socialno varnost zasebnikov – če ne bi bil zaposlen – sem prejel pošto, da prispevkov za oktober še nisem plačal in naj to storim v petih dneh, sicer me bo moja ljuba država, ki ji nisem še nikoli pozabil plačati niti centa, kaznovala. Ni milosti za državljane!

A glej ga zlomka, od 1. 10. nisem več zasebnik. Dursu sem poslal vse, kar so potrebovali in se čudil, da sem zadeve uredil kar preko klasične pošte in nisem rabil osebno skakat od uradnika do uradnika, kot sem bil prisiljen početi ob pridobitvi statusa zasebnika pred leti. Ta vtis je bil kot kaže napačen, saj brez tega, da se jim gleda pod prste, očitno v sistemu ne znajo spremeniti statusa državljana. Ker me je zadeva pogrela, sem takoj poklical svojo bivšo davčno referentko, ki pa ni bila dosegljiva, ker – kot mi je povedal vratar, ki je dvignil telefon šele v tretjem poskusu – so imeli ravno vajo iz evakuacije! Super, očitno jih je strah, da jih bo kak jezni državljan zažgal, ker so nesposobni. In se grejo »bejžmo, gori« takrat, ko bi moral biti delovni dan na vrhuncu in imajo, vsaj tako piše na spletni strani, uradne ure po telefonu.

Bral sem, da imajo zastarel informacijski sistem in da za velike milijone evrov kupujejo novega, a takih napak si ne bi smeli privoščiti. V času, ko tale žolč zlivam na računalnik, sem še nekajkrat klical na Durs, a žal neuspešno. Ali so se odločili, da mi bodo kot državni organ svojo moč izkazovali na ta način, da jim bom moral posvetiti ves dan ali pa je kak jezni državljan, ki je čakal pred vrati – ko so bili uradniki že ravno evakuirani –, v znak protesta stavbo res podkuril. To pa ne bi bilo dobro, ker bi potem zli duh Dursa še dolgo strašil po Kranjskem – pa i šire!

petek, 20. november 2009

Sile kontinuitete in Rudolf Maister

Besedna zveza »sile kontinuitete« se v slovenski politiki uporablja in zlorablja precej pogosto. Ob tem se strankam, ki se jim tovrstna kontinuiteta pripisuje, pogosto odreka pristojnosti na področjih, kjer naj bi kontinuiteta pustila negativne posledice. Zanimivo pa je, da se kontinuitete nihče ni spomnil pri reševanju mejnega vprašanja s Hrvaško in potegnil vzporednic s preteklimi reševanji mejnih vprašanj.

SLS, ki je na svojo zgodovino zelo ponosna in poudarja svoje več kot stoletne korenine kot »pravna naslednica zgodovinske SLS«, je imela v preteklosti sila negativno vlogo pri postavljanju državnih meja naše domovine. Ob dnevu, ko se spominjamo generala Maistra, sem na spletni strani Ljudske stanke našel lanskoletno sporočilo, ki poje hvalo enemu največjih slovenskih generalov, niti z besedo pa ne omenja Narodne vlade. To so jo vodili člani SLS-a, katere predsednik je bil Anton Korošec. Narodna vlada Maistrovim in Malgajevim vojakom ni dala dovoljenja, da bi na enak način kot Maribor Slovencem priborili tudi Celovec. Koroško glavno mesto je bilo po prvi svetovni vojni približno toliko slovensko kot Maribor. V vladi (in verjetno tudi v SLS-u) so bili mnenja, da za zasedbo Celovca ni dovolj živeža, kar se je izkazalo za napačno, kasnejša zasedba mesta in plebiscit (južno od Celovca) pa sta postala eno bolj žalostnih poglavij slovenske zgodovine.

Ne trdim, da se v SLS-u motijo tudi danes, ko nasprotujejo mejnemu dogovoru s Hrvaško, a če bi dali besedni zvezi »sile kontinuitete« veljavo v slovenski politiki, potem SLS pri reševanju mejnega vprašanja s Hrvaško ne bi smel imeti besede. Zgodovina je krut sodnik, ali bo SLS-u tokrat dala prav, pa bomo še videli.

torek, 27. oktober 2009

Slovenci ziheraši, Hrvati ...

Slovenci smo po naravi ziheraši. Drznost ni ravno naša značilnost. Izjema so redki posamezniki, ki jim gre ziheraštvo tako na živce, da se vržejo v ekstremne športe. Ampak teh ljudi je tako malo, da jih lahko razumemo kot standardni odklon v statistiki. No, še nekaj se jih izživlja na cestah, ampak tudi to je zgodba o ziheraštvu. Divjaki na cestah so namreč ziher, da se njim ne more nič zgoditi! Večina Slovencev pa raje trpi, kot da bi z odločnimi koraki stvari, ki jih težijo, premaknili z mrtve točke – saj niso ziher, da bi se jim odločni koraki obrestovali.

Ta nacionalna značilnost se odraža tudi v politiki in pri reševanju za mnoge najpomembnejšega zunanjepolitičnega vprašanja, meje s Hrvati. Ziheraštvo je posebej izpostavljeno tudi pri nekaterih posmeznikih, ki v Sloveniji veljajo za opinion makerje. Ker ne poznajo podrobnosti arbitražnega sporazuma, bi se mu najraje kar odpovedali, saj niso ziher, da bi s tem načinom reševanja mejnega spora Slovenija dobila, kar ji gre. Menijo, da je mediacija ali dvostranski sporazum bolj ziher način, da pridemo do stika z odprtim morjem. Če pa bi to držalo, bi bilo vprašanje meje že rešeno.

Sicer pa ziherašem verjetno noben sporazum ne bo dovolj ziher, dovolj waterproof, da bi ga podprli. Raje bodo jamrali, da se Sloveniji dogajajo krivice, kot, da bi tvegali in mogoče nekaj zgubili, v vsakem primeru pa dobili več kot se zdi – dobre odnose s sosedi, ki jih sicer (zaradi političnih sporov) ne marajo najbolj, a jih zaradi gospodarstva in dopustov potrebujejo. Kot Hrvati potrebujejo Slovenijo ... da ne omenjam tega, da smo naravni zavezniki predvsem proti Italijanom!

Pri tem nekateri ziheraški opinion makerji predlog arbitražnega sporazuma primerjajo z izgubo Koroške po prvi in dela Primorske po drugi svetovni vojni! A glej paradoks, ravno ta ozemlja so bila izgubljena zaradi – slovenskega ziheraštva. Po prvi svetovni vojni predsednik narodne vlade Anton Korošec ni pravočasno dovolil zasedbe Celovca, saj ni bil ziher, če imajo dovolj hrane za vse prebivalce. Dobro, da se Maister, ki ni bil ziheraš, ni z njim posvetoval glede zasedbe Maribora. Trst pa smo izgubili, ker Tito (po mami Slovenec) ni bil ziher, ali ga bodo Rusi podprli in je raje umaknil vojsko iz kasnejše cone A Svobodnega tržaškega ozemlja.

Ker glede arbitraže nekateri opinion makerji niso ziher, bi se raje umaknili. A zdaj, ko je blokada Hrvaške pri pogajanjih z Brusljem umaknjena, bi Slovenija, če se umakne iz arbitražnega sporazuma, kvečjemu izgubila. Pred mednarodno javnostjo bi se pokazala kot tista, ki je preprečila reševanje mejnega vprašanja z arbitražo, močni hrvaški lobiji v Evropi pa bi Slovenijo predstavili še kot tisto, ki ni pristala niti na mediacijo niti ni znala doseči dvostranskega sporazuma.

Ker se Hrvaški po umiku blokade nikamor ne mudi, kaže, da ziheraši v Sloveniji nevede igrajo na takte iz Zagreba. Če jim namreč uspe preprečiti sprejem arbitražnega sporazuma v Sloveniji, bo reševanje mejnega spora spet obstalo na mrtvi točki. Ne le, da bi Slovenija v tem primeru izpadla kot tista, ki je spet pokvarila igro, Hrvaška bi slavila prepričljivo zmago, ker se je izognila blokadi in reševanju mejnega vprašanja. To lahko zaradi Zagreba ostane nerešeno še leta – stanje na terenu namreč Hrvaški povsem ustreza.

Zato umika od sporazuma s slovenske strani ne sme biti, pri arbitraži je treba vztrajati, če je le v 3. b točki sporazuma beseda junction. Verjamem, da je, saj bi v nasprotnem Kosorjeva pristala na to, da sporazum postane javen. Če to drži, potem je žogica še na slovenski strani. Slovenija Hrvaški še vedno lahko stisne blokado, če do konca pogajanj z EU v Zagrebu ne ratificirajo arbitražnega sporazuma. Če bo arbitražni sporazum že padel, naj raje pade na Hrvaškem. Naj tokrat kot ziheraši raje izpadejo Hrvati.

torek, 22. september 2009

Zgodovino pišejo zmagovalci

Zgodovino pišejo zmagovalci! To pogosto slišimo, a malokdaj pomislimo, kaj to pravzaprav pomeni in kako daljnosežne posledice lahko »zgodovina zmagovalcev« ima.

Na etničnem zemljevidu Jugoslavije iz leta 1991 je poleg Slovenije etnično najbolj homogen del tedanje skupne države predstavljala »ožja Srbija«, ki je glede na etnično sestavo okolice precej izstopala. Vedno se mi je zdelo zanimivo, da v Srbiji z redkimi izjemami, kot je Sandžak, ne živi veliko muslimanov, čeprav so Turki vladali današnji Srbiji dlje kot Bosni in Hercegovini. V enem sarajevskih muzejev pa mi je kustos, ki je imel nekoliko preveč časa, odgovoril na vprašanje o neprisotnosti muslimanov v večjem delu Srbije – in mi potrdil, da zgodovino pišejo zmagovalci.

Za kaj gre? Veliko srbskih mest je v času Osmanskega cesarstva z islamizacijo lokalnega prebivalstva in priseljevanjem Turkov postalo pretežno muslimanskih. Med mesta z nekoč večinsko muslimanskim prebivalstvom sodijo tudi Beograd, Šabac, Valjevo, Užice, veliko muslimanov je bilo tudi drugod v Srbiji. Z vstajami Srbov so v prvi polovici 19. stoletja odšli ali pobegnili številni etnični Turki, leta 1862 pa so na konferenci v carigrajskem predmestju Kanlidža na pobudo Rusije, Francije in Velike Britanije dosegli dogovor o izselitvi muslimanov iz Srbije, čeprav je bila večina med njimi slovanskega porekla. Konferenca je bila sklicana po manjši vstaji Srbov, ki niso več prenašali turške nadoblasti in nasilja.

Večina pregnanih muslimanov je odšla v takrat še turški Sandžak in v Bosno (ki je leta 1878 prišla pod Avstro-Ogrsko), nekaj tudi v Turčijo. Med izgnanimi muslimani iz Beograda, ki so odšli v BiH, je bila tudi družina prvega predsednika samostojne BiH Alije Izetbegovića.

Po pripovedovanju že omenjenega kustosa je Srbija, ko so ji na berlinskem kongresu leta 1878 priznali polno neodvisnost, dobila »koncesije« za izgon vseh muslimanov iz do takrat pridobljenih ozemelj. Srbsko in bosensko zgodovinopisje seveda operirata z različnimi podatki, a izgon muslimanov naj bi bil iz večjega dela Srbije končan leta 1876, iz jugovzhodne Srbije pa leta 1882, štiri leta po priznanju samostojnosti. Ko je Srbija leta 1912 osvojila še Sandžak, Kosovo, Makedonijo in kasneje nadvladala še druge dele bodoče Jugoslavije, »koncesij« za izgon ni imela več. Tudi zato muslimani v delih Sandžaka, ki je bil do balkanskih vojn turški, predstavljajo večinsko prebivalstvo, kar se je drugje v Srbiji spremenilo že pred stoletjem in pol.

Nekaj takrat zamujenega so poskusili velikosrbski politiki in vojskovodje nadoknaditi v zadnji vojni med letoma 1992 in 95, ko so nadaljevali izvrševanje velikosrbskega načrta, t. i. »Načertanij« iz leta 1844. Posledice tega so čutili tudi v delih vzhodne Bosne nekoč večinski Bošnjaki, ki so jih večinoma pregnali 100 kilometrov zahodno od Drine, rezultat izpolnjevanja tega načrta je po mnenju mnogih tudi genocid v Srebrenici. (Nekaj tisoč Bošnjakov v bližnji Foči so četniki pobili že med 2. svetovno vojno, to pa so jim s prepustitvijo komande nad mestom omogočili Italijani, ki so kontrolirali območje, menda kot maščevanje za hrabro bošnjaško bojevanje na Soški fronti med 1. svetovno vojno.)

Uradna jugoslovanska zgodovina je v imenu Bratstva in enotnosti širši javnosti zamolčala velik del zgodovinske resnice (in v tem blogu je opisan le majhen košček). Verjetno je tudi v selektivni zgodovini razlog, da Svet ni poznal ali je vsaj podcenjeval težnje nacionalističnih balkanskih politikov, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja videli priložnost za dokončanje načrtov o ustvarjanju »velikih« domovin. Zato lahko del krivde za balkanske morije, ki so rezultirale v stotisočih žrtvah in že nevemkaterih selitvah balkanskih narodov pripišemo tudi tej zgodovini in politiki, ki je stala za njo. Ali je kdo iz tega potegnil lekcijo za prihodnost, pa je že drugo vprašanje!

nedelja, 19. julij 2009

Žurnalov zemljevid za v smeti

Priznam, da sem malo obseden z zemljevidi in da sem ponavadi razočaran nad vsakim novim zemljevidom, saj so skoraj brez izjem vsi polni napak. Zemljevid, ki je bil včeraj priložen zastonjskemu Žurnalu, pa je pravo razočaranje. Izdajatelj zemljevida je namreč hrvaški in zdi se, da gre za provokacijo. Meje na morju sicer ni označene, kar je presenetljivo, je pa zato en kup slovenskih toponimov zapisan po hrvaško.

Dolenjska in Notranjska sta napisani s hrvaško črko nj, Novo mesto napačno kot Novo Mesto, Gorjancev sploh ni označenih, ampak samo Žumberak in Sv. Gera (ne Trdinov vrh), mejni prehodi med Slovenijo in Hrvaško so vsi napisani samo po hrvaško, torej ne Sečovlje, ampak Plovanija in podobno. Niso Kamniške in Savinjske alpe, ampak Kamniške i Savinjske alpe, ne piše Čičarija, ampak Ćićarija, mejni prehod Fernetiči z Italijo je označen kot Fernetići, Predel po italijansko kot Cave del Predil, Tržič kot Tržić, smučišče Kalič kot Kalić, Stari Trg je zatipkan kot Stari Tgr, Kolpa samo kot Kupa, Sotla samo kot Sutla, prelaz Vahta je označen kot Straža, predor Karavanke je označen s hrvaško besedo tunel, nekatere že zgrajene avtoceste niso označene, slovenske zamejske vasi in mesta so onačene samo po nemško in italijansko ... Si niti ne predstavljam kako bi Hrvati skakali v zrak, če bi dobili domov zemljevid, na katerem bi namesto Rijeka pisalo Reka in namesto Pula Pulj.

Že prejšnji teden so pisali, da bo tokratni številki priložena počitniška avtokarta Slovenije in Hrvaške (na naslovnici piše po hrvaško avto karta), ki pa je v bistvu le malo bolj razširjen zeljevid Hrvaške, saj je ta označena z eno barvo, Slovenija, BiH in ostale države pa z drugo barvo. Mislim, da bi se v Žurnalu lahko malo bolj potrudili. Za ta zemljevid velja: malo denarja, malo muz'ke. Upam, da bralcev ne podcenjujejo z vestmi tako kot jih z zemljevidi. Ta bo uporaben samo za podkuriti.