četrtek, 10. december 2009

Se nam obeta teroristični napad?

Ob terorističnem napadu v Alžiriji leta 2007 sem posumil, da se zna večji napad Al Kajde zgoditi tudi 11. 6. 2010. In na ta dan se začne tudi svetovno prvenstvo v nogometu v JAR. Zakaj gre?

11. 9. 2001 – napadi na ZDA, za napadom stoji Al Kajda
11. 3. 2004 – napadi na vlake v Madridu, za napadom stoji celica Al Kajde
11. 12. 2007 – napada v Alžiru, odgovornost prevzame Al Kajda
11. 6. 2010 ?!

V nekem članku sem bral, da se strategi Al Kajde pri načrtovanju napadov precej opirajo na numerologijo. Vsi trije omenjeni napadi so se zgodili 11. v mesecu, od potenc na tretjo v koledarskem letu manjka še številka 6, napadi pa se dogajajo na tri leta: 2001, 2004, 2007 – manjka torej še leto 2010. Res je Al Kajda organizirala in izvedla tudi številne druge napade v Iraku, Afganistanu in drugje, nekateri jo povezujejo tudi z napadi v Londonu leta 2005, a večina drugih napadov se je zgodila v državah, kjer ima organizacija veliko podpornikov. Tega ne moremo trditi ne za ZDA ne za Španijo, v Alžiriji pa organizaciji niso naklonjeni številni domačini, predvsem pa ji je močno nenaklonjena vlada. Trije omenjeni dosedanji napadi se po obsegu med sabo ne morejo primerjati, kar je verjetno posledica povečanega nadzora nad Al Kajdo po napadih na ZDA. Še najbolj očitna stična točka med napadi je poleg odgovornosti zanje ta, da so se zgodili dopoldne po lokalnem času, ko je število potencialnih žrtev največje.

Če teorija o 11. 6. 2010 drži, kje bi se potem lahko zgodil ta napad? Omenjeni so se zgodili v Severni Ameriki, Evropi in Afriki, zato je bolj verjetna tarča katera od azijskih držav. Najverjetneje to ne bil Afganistan ali Irak, saj napad v kateri od teh držav ne bi prišel na naslovnice svetovnih časopisov. Bolj verjetne tarče so:
- Indija (država je v sporu s Pakistanom zaradi Kašmirja, manjšinski muslimani pa so pogoste žrtve napadov večinskih hindujcev),
- Filipini (spori med Manilo in muslimansko manjšino na jugu države),
- Turčija (muslimanska država, ki je v očeh skrajnih islamistov preveč sekularna),
- Kitajska (zaradi zatiranja muslimanskih Ujgurov; manj verjetna tarča zaradi političnih razmer, ki onemogočajo nastanek lokalnih celic Al Kajde),
- Tajska (zaradi številnih zahodnih turistov in sporov Bangkoka z muslimansko manjšino na jugu države).

Upam, da so navedeni datumi, iz katerih se mi je porodila teorija, zgolj slučaj. Škoda bi bila, če bi začetek nogometnega svetovnega prvenstva zasenčili teroristi.

četrtek, 03. december 2009

Avtocestna mafija

Dolenjska avtocesta se lahko končno zgradi! Dars je namreč podpisal pogodbo z avtoprevoznikom Mirkom Kovačičem in pridobil še zadnje manjkajoče zemljišče za gradnjo avtoceste. Za zemljišče bo Kovačič prejel kar dobra 2 milijona evrov! Avtoprevoznik, ki je bil lani uvrščen na Managerjevo lestvico stotih najbogatejših Slovencev, letos pa ga na njej ni bilo, bo tako naslednje leto verjetno spet med najbogatejšimi. Nekaj denarja bo resda namenil za izgradnjo zasebnega nadvoza nad avtocesto, ki bo povezoval njegova zemljišča, a vseeno si bo lepo odebelil bančni račun.

Najhuje pri vsem tem je, da je parkirišče, s katerim bo mastno zaslužil, zgradil pred kakimi desetimi leti, ko je bilo že zelo verjetno, da bo šla čez (bodoče) parkirišče avtocesta. Gradnja parkirišča se je najbrž izplačala že takrat, saj je bil tam prej gozd in je lepe denarce prinesel tudi posekani les.

Ob tem bi bilo zanimivo vedeti, kdo na občini/upravni enoti Trebnje je avtoprevozniku Kovačiču takrat izdal vsa potrebna dovoljenja za gradnjo parkirišča. Tisti, ki je podpisal dovoljenja, je glede na dejstvo, da je bila lokacija že takrat predvidena za avtocesto, tako posredno oškodoval državni proračun najmanj za dober milijon evrov, saj Kovačič za gozd ne bi bilo niti približno iztržil dveh milijonov. Vsaj tako zanimivo kot ime botra graditve parkirišča bi bilo tudi vedeti, koliko podkupnine je »uradnik« dobil za izdajo dovoljenja! V državi s tako učinkovitim pravnim sistemom je verjetnost, da bi nekdo odgovarjal za takšno špekulativno oškodovanje državnega premoženja, enaka ničli. Bi se pa s tem lahko pozabaval vsaj kak raziskovalni novinar. Ideje mu ne bom zaračunal.

četrtek, 26. november 2009

Davčna uprava kot duh iz preteklosti

Danes sem spet spoznal, kako briljantno namazan stroj je naša javna uprava. Le deset dni po tem, ko bi poslal obrazec o plačilu prispevkov za socialno varnost zasebnikov – če ne bi bil zaposlen – sem prejel pošto, da prispevkov za oktober še nisem plačal in naj to storim v petih dneh, sicer me bo moja ljuba država, ki ji nisem še nikoli pozabil plačati niti centa, kaznovala. Ni milosti za državljane!

A glej ga zlomka, od 1. 10. nisem več zasebnik. Dursu sem poslal vse, kar so potrebovali in se čudil, da sem zadeve uredil kar preko klasične pošte in nisem rabil osebno skakat od uradnika do uradnika, kot sem bil prisiljen početi ob pridobitvi statusa zasebnika pred leti. Ta vtis je bil kot kaže napačen, saj brez tega, da se jim gleda pod prste, očitno v sistemu ne znajo spremeniti statusa državljana. Ker me je zadeva pogrela, sem takoj poklical svojo bivšo davčno referentko, ki pa ni bila dosegljiva, ker – kot mi je povedal vratar, ki je dvignil telefon šele v tretjem poskusu – so imeli ravno vajo iz evakuacije! Super, očitno jih je strah, da jih bo kak jezni državljan zažgal, ker so nesposobni. In se grejo »bejžmo, gori« takrat, ko bi moral biti delovni dan na vrhuncu in imajo, vsaj tako piše na spletni strani, uradne ure po telefonu.

Bral sem, da imajo zastarel informacijski sistem in da za velike milijone evrov kupujejo novega, a takih napak si ne bi smeli privoščiti. V času, ko tale žolč zlivam na računalnik, sem še nekajkrat klical na Durs, a žal neuspešno. Ali so se odločili, da mi bodo kot državni organ svojo moč izkazovali na ta način, da jim bom moral posvetiti ves dan ali pa je kak jezni državljan, ki je čakal pred vrati – ko so bili uradniki že ravno evakuirani –, v znak protesta stavbo res podkuril. To pa ne bi bilo dobro, ker bi potem zli duh Dursa še dolgo strašil po Kranjskem – pa i šire!

petek, 20. november 2009

Sile kontinuitete in Rudolf Maister

Besedna zveza »sile kontinuitete« se v slovenski politiki uporablja in zlorablja precej pogosto. Ob tem se strankam, ki se jim tovrstna kontinuiteta pripisuje, pogosto odreka pristojnosti na področjih, kjer naj bi kontinuiteta pustila negativne posledice. Zanimivo pa je, da se kontinuitete nihče ni spomnil pri reševanju mejnega vprašanja s Hrvaško in potegnil vzporednic s preteklimi reševanji mejnih vprašanj.

SLS, ki je na svojo zgodovino zelo ponosna in poudarja svoje več kot stoletne korenine kot »pravna naslednica zgodovinske SLS«, je imela v preteklosti sila negativno vlogo pri postavljanju državnih meja naše domovine. Ob dnevu, ko se spominjamo generala Maistra, sem na spletni strani Ljudske stanke našel lanskoletno sporočilo, ki poje hvalo enemu največjih slovenskih generalov, niti z besedo pa ne omenja Narodne vlade. To so jo vodili člani SLS-a, katere predsednik je bil Anton Korošec. Narodna vlada Maistrovim in Malgajevim vojakom ni dala dovoljenja, da bi na enak način kot Maribor Slovencem priborili tudi Celovec. Koroško glavno mesto je bilo po prvi svetovni vojni približno toliko slovensko kot Maribor. V vladi (in verjetno tudi v SLS-u) so bili mnenja, da za zasedbo Celovca ni dovolj živeža, kar se je izkazalo za napačno, kasnejša zasedba mesta in plebiscit (južno od Celovca) pa sta postala eno bolj žalostnih poglavij slovenske zgodovine.

Ne trdim, da se v SLS-u motijo tudi danes, ko nasprotujejo mejnemu dogovoru s Hrvaško, a če bi dali besedni zvezi »sile kontinuitete« veljavo v slovenski politiki, potem SLS pri reševanju mejnega vprašanja s Hrvaško ne bi smel imeti besede. Zgodovina je krut sodnik, ali bo SLS-u tokrat dala prav, pa bomo še videli.

torek, 27. oktober 2009

Slovenci ziheraši, Hrvati ...

Slovenci smo po naravi ziheraši. Drznost ni ravno naša značilnost. Izjema so redki posamezniki, ki jim gre ziheraštvo tako na živce, da se vržejo v ekstremne športe. Ampak teh ljudi je tako malo, da jih lahko razumemo kot standardni odklon v statistiki. No, še nekaj se jih izživlja na cestah, ampak tudi to je zgodba o ziheraštvu. Divjaki na cestah so namreč ziher, da se njim ne more nič zgoditi! Večina Slovencev pa raje trpi, kot da bi z odločnimi koraki stvari, ki jih težijo, premaknili z mrtve točke – saj niso ziher, da bi se jim odločni koraki obrestovali.

Ta nacionalna značilnost se odraža tudi v politiki in pri reševanju za mnoge najpomembnejšega zunanjepolitičnega vprašanja, meje s Hrvati. Ziheraštvo je posebej izpostavljeno tudi pri nekaterih posmeznikih, ki v Sloveniji veljajo za opinion makerje. Ker ne poznajo podrobnosti arbitražnega sporazuma, bi se mu najraje kar odpovedali, saj niso ziher, da bi s tem načinom reševanja mejnega spora Slovenija dobila, kar ji gre. Menijo, da je mediacija ali dvostranski sporazum bolj ziher način, da pridemo do stika z odprtim morjem. Če pa bi to držalo, bi bilo vprašanje meje že rešeno.

Sicer pa ziherašem verjetno noben sporazum ne bo dovolj ziher, dovolj waterproof, da bi ga podprli. Raje bodo jamrali, da se Sloveniji dogajajo krivice, kot, da bi tvegali in mogoče nekaj zgubili, v vsakem primeru pa dobili več kot se zdi – dobre odnose s sosedi, ki jih sicer (zaradi političnih sporov) ne marajo najbolj, a jih zaradi gospodarstva in dopustov potrebujejo. Kot Hrvati potrebujejo Slovenijo ... da ne omenjam tega, da smo naravni zavezniki predvsem proti Italijanom!

Pri tem nekateri ziheraški opinion makerji predlog arbitražnega sporazuma primerjajo z izgubo Koroške po prvi in dela Primorske po drugi svetovni vojni! A glej paradoks, ravno ta ozemlja so bila izgubljena zaradi – slovenskega ziheraštva. Po prvi svetovni vojni predsednik narodne vlade Anton Korošec ni pravočasno dovolil zasedbe Celovca, saj ni bil ziher, če imajo dovolj hrane za vse prebivalce. Dobro, da se Maister, ki ni bil ziheraš, ni z njim posvetoval glede zasedbe Maribora. Trst pa smo izgubili, ker Tito (po mami Slovenec) ni bil ziher, ali ga bodo Rusi podprli in je raje umaknil vojsko iz kasnejše cone A Svobodnega tržaškega ozemlja.

Ker glede arbitraže nekateri opinion makerji niso ziher, bi se raje umaknili. A zdaj, ko je blokada Hrvaške pri pogajanjih z Brusljem umaknjena, bi Slovenija, če se umakne iz arbitražnega sporazuma, kvečjemu izgubila. Pred mednarodno javnostjo bi se pokazala kot tista, ki je preprečila reševanje mejnega vprašanja z arbitražo, močni hrvaški lobiji v Evropi pa bi Slovenijo predstavili še kot tisto, ki ni pristala niti na mediacijo niti ni znala doseči dvostranskega sporazuma.

Ker se Hrvaški po umiku blokade nikamor ne mudi, kaže, da ziheraši v Sloveniji nevede igrajo na takte iz Zagreba. Če jim namreč uspe preprečiti sprejem arbitražnega sporazuma v Sloveniji, bo reševanje mejnega spora spet obstalo na mrtvi točki. Ne le, da bi Slovenija v tem primeru izpadla kot tista, ki je spet pokvarila igro, Hrvaška bi slavila prepričljivo zmago, ker se je izognila blokadi in reševanju mejnega vprašanja. To lahko zaradi Zagreba ostane nerešeno še leta – stanje na terenu namreč Hrvaški povsem ustreza.

Zato umika od sporazuma s slovenske strani ne sme biti, pri arbitraži je treba vztrajati, če je le v 3. b točki sporazuma beseda junction. Verjamem, da je, saj bi v nasprotnem Kosorjeva pristala na to, da sporazum postane javen. Če to drži, potem je žogica še na slovenski strani. Slovenija Hrvaški še vedno lahko stisne blokado, če do konca pogajanj z EU v Zagrebu ne ratificirajo arbitražnega sporazuma. Če bo arbitražni sporazum že padel, naj raje pade na Hrvaškem. Naj tokrat kot ziheraši raje izpadejo Hrvati.

torek, 22. september 2009

Zgodovino pišejo zmagovalci

Zgodovino pišejo zmagovalci! To pogosto slišimo, a malokdaj pomislimo, kaj to pravzaprav pomeni in kako daljnosežne posledice lahko »zgodovina zmagovalcev« ima.

Na etničnem zemljevidu Jugoslavije iz leta 1991 je poleg Slovenije etnično najbolj homogen del tedanje skupne države predstavljala »ožja Srbija«, ki je glede na etnično sestavo okolice precej izstopala. Vedno se mi je zdelo zanimivo, da v Srbiji z redkimi izjemami, kot je Sandžak, ne živi veliko muslimanov, čeprav so Turki vladali današnji Srbiji dlje kot Bosni in Hercegovini. V enem sarajevskih muzejev pa mi je kustos, ki je imel nekoliko preveč časa, odgovoril na vprašanje o neprisotnosti muslimanov v večjem delu Srbije – in mi potrdil, da zgodovino pišejo zmagovalci.

Za kaj gre? Veliko srbskih mest je v času Osmanskega cesarstva z islamizacijo lokalnega prebivalstva in priseljevanjem Turkov postalo pretežno muslimanskih. Med mesta z nekoč večinsko muslimanskim prebivalstvom sodijo tudi Beograd, Šabac, Valjevo, Užice, veliko muslimanov je bilo tudi drugod v Srbiji. Z vstajami Srbov so v prvi polovici 19. stoletja odšli ali pobegnili številni etnični Turki, leta 1862 pa so na konferenci v carigrajskem predmestju Kanlidža na pobudo Rusije, Francije in Velike Britanije dosegli dogovor o izselitvi muslimanov iz Srbije, čeprav je bila večina med njimi slovanskega porekla. Konferenca je bila sklicana po manjši vstaji Srbov, ki niso več prenašali turške nadoblasti in nasilja.

Večina pregnanih muslimanov je odšla v takrat še turški Sandžak in v Bosno (ki je leta 1878 prišla pod Avstro-Ogrsko), nekaj tudi v Turčijo. Med izgnanimi muslimani iz Beograda, ki so odšli v BiH, je bila tudi družina prvega predsednika samostojne BiH Alije Izetbegovića.

Po pripovedovanju že omenjenega kustosa je Srbija, ko so ji na berlinskem kongresu leta 1878 priznali polno neodvisnost, dobila »koncesije« za izgon vseh muslimanov iz do takrat pridobljenih ozemelj. Srbsko in bosensko zgodovinopisje seveda operirata z različnimi podatki, a izgon muslimanov naj bi bil iz večjega dela Srbije končan leta 1876, iz jugovzhodne Srbije pa leta 1882, štiri leta po priznanju samostojnosti. Ko je Srbija leta 1912 osvojila še Sandžak, Kosovo, Makedonijo in kasneje nadvladala še druge dele bodoče Jugoslavije, »koncesij« za izgon ni imela več. Tudi zato muslimani v delih Sandžaka, ki je bil do balkanskih vojn turški, predstavljajo večinsko prebivalstvo, kar se je drugje v Srbiji spremenilo že pred stoletjem in pol.

Nekaj takrat zamujenega so poskusili velikosrbski politiki in vojskovodje nadoknaditi v zadnji vojni med letoma 1992 in 95, ko so nadaljevali izvrševanje velikosrbskega načrta, t. i. »Načertanij« iz leta 1844. Posledice tega so čutili tudi v delih vzhodne Bosne nekoč večinski Bošnjaki, ki so jih večinoma pregnali 100 kilometrov zahodno od Drine, rezultat izpolnjevanja tega načrta je po mnenju mnogih tudi genocid v Srebrenici. (Nekaj tisoč Bošnjakov v bližnji Foči so četniki pobili že med 2. svetovno vojno, to pa so jim s prepustitvijo komande nad mestom omogočili Italijani, ki so kontrolirali območje, menda kot maščevanje za hrabro bošnjaško bojevanje na Soški fronti med 1. svetovno vojno.)

Uradna jugoslovanska zgodovina je v imenu Bratstva in enotnosti širši javnosti zamolčala velik del zgodovinske resnice (in v tem blogu je opisan le majhen košček). Verjetno je tudi v selektivni zgodovini razlog, da Svet ni poznal ali je vsaj podcenjeval težnje nacionalističnih balkanskih politikov, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja videli priložnost za dokončanje načrtov o ustvarjanju »velikih« domovin. Zato lahko del krivde za balkanske morije, ki so rezultirale v stotisočih žrtvah in že nevemkaterih selitvah balkanskih narodov pripišemo tudi tej zgodovini in politiki, ki je stala za njo. Ali je kdo iz tega potegnil lekcijo za prihodnost, pa je že drugo vprašanje!

nedelja, 19. julij 2009

Žurnalov zemljevid za v smeti

Priznam, da sem malo obseden z zemljevidi in da sem ponavadi razočaran nad vsakim novim zemljevidom, saj so skoraj brez izjem vsi polni napak. Zemljevid, ki je bil včeraj priložen zastonjskemu Žurnalu, pa je pravo razočaranje. Izdajatelj zemljevida je namreč hrvaški in zdi se, da gre za provokacijo. Meje na morju sicer ni označene, kar je presenetljivo, je pa zato en kup slovenskih toponimov zapisan po hrvaško.

Dolenjska in Notranjska sta napisani s hrvaško črko nj, Novo mesto napačno kot Novo Mesto, Gorjancev sploh ni označenih, ampak samo Žumberak in Sv. Gera (ne Trdinov vrh), mejni prehodi med Slovenijo in Hrvaško so vsi napisani samo po hrvaško, torej ne Sečovlje, ampak Plovanija in podobno. Niso Kamniške in Savinjske alpe, ampak Kamniške i Savinjske alpe, ne piše Čičarija, ampak Ćićarija, mejni prehod Fernetiči z Italijo je označen kot Fernetići, Predel po italijansko kot Cave del Predil, Tržič kot Tržić, smučišče Kalič kot Kalić, Stari Trg je zatipkan kot Stari Tgr, Kolpa samo kot Kupa, Sotla samo kot Sutla, prelaz Vahta je označen kot Straža, predor Karavanke je označen s hrvaško besedo tunel, nekatere že zgrajene avtoceste niso označene, slovenske zamejske vasi in mesta so onačene samo po nemško in italijansko ... Si niti ne predstavljam kako bi Hrvati skakali v zrak, če bi dobili domov zemljevid, na katerem bi namesto Rijeka pisalo Reka in namesto Pula Pulj.

Že prejšnji teden so pisali, da bo tokratni številki priložena počitniška avtokarta Slovenije in Hrvaške (na naslovnici piše po hrvaško avto karta), ki pa je v bistvu le malo bolj razširjen zeljevid Hrvaške, saj je ta označena z eno barvo, Slovenija, BiH in ostale države pa z drugo barvo. Mislim, da bi se v Žurnalu lahko malo bolj potrudili. Za ta zemljevid velja: malo denarja, malo muz'ke. Upam, da bralcev ne podcenjujejo z vestmi tako kot jih z zemljevidi. Ta bo uporaben samo za podkuriti.

torek, 07. julij 2009

Dodatna obdavčitev družin brez otrok? Se hecate?

Spoštovana gospod Križanič, gospod Boscarol!

Pošteno me je razburila obujena ideja o obdavčitvi družin brez otrok. In ker imate čas za govorjenje o tako nemogočih idejah (četudi izvzetih iz konteksta), upam da si boste vzeli pet minut za to, da preberete moje pismo.

S partnerko živiva v najetem stanovanju v Ljubljani, velikem kakih 30 kvadratnih metrov. Z višino najemnine sva zadovoljna, a če bi si želela ustvariti družino, v kateri bi imel otroci normalne pogoje za odraščanje, bi se slej ko prej morala presliti v večje stanovanje. Najemnina s stroški bi v tem primeru znesla vsaj 600, 700 evrov. Seveda bi stanovanje še raje kupila, a kaj ko banke zahtevajo, da v primeru hipotekarnega kredita kupec sam pokrije med 20 in 30 odstotki naložbe. V Ljubljani to pomeni, da za najem s hipoteko zavarovanega posojila potrebuješ več kot 20 tisoč evrov lastnega kapitala, kolikor je glede na višine dohodkov, najemnine in življenske stroške nemogoče privarčevati. Mogoče lahko toliko privarčujejo tisti, ki nimajo najemnin in srečneži z dohodki nad 2.000 evrov – a kaj, ko lahko mladi o tako visokih plačah večinoma le sanjamo.

Sama sva storila kar družba od naju pričakuje. Oba imava univerzitetno izobrazbo, nisva zadolžena pri bankah, imava delo in celo nekoliko nadpovprečne zaslužke. In ravno v zaslužkih je problem! Zasluživa namreč preveč, da bi lahko kandidirala za najem ali nakup državnih ali občinskih neprofitnih stanovanj, obenem pa zasluživa premalo, da bi si kupila svoje stanovanje.

Mladi, ki najamejo 100 tisoč evrov posojila – kar z 20 tisoč evri lastnega vložka zadostuje za staro dvosobno stanovanje v Ljubljani – in se odločijo za vračilo posojila v 15 letih, morajo mesečno vračati kakih 800 evrov kredita, to pa je le nekaj manj kot je povprečna neto plača. Midva bi kredit najela le stežka, saj sva zaposlena za določen čas in se lahko s kreditom na grbi znajdeva na cesti, če nama delodajalec ne podaljša pogodbe. To se v kriznih časih dogaja in meni, ki sem preglasno opozarjal na kršenje delovno-pravne zakonodaje s strani bivšega delodajalca, se je to pred kratkim že zgodilo!

Skratka, če nimaš lastnega kapitala ali kapitala staršev, si v brezizhodnem položaju. Najemnine in stroški pritiskajo in mladim poberejo praktično ves zaslužek. Podobnih primerov mladih brez lastnih stanovanj in služb za nedoločen čas poznam toliko, da generaciji okrog tridesetega leta starosti pravim kar »izgubljena generacija«. Zakaj izgubljena, boste vprašali? Zato ker si veliko mladih zaradi situacije, v kateri so se znašli, ne bo nikoli ustvarilo družine. Mnogi sicer razmišljajo o tem, da bi tvegali in vseeno imeli otroke. Nekateri se za naraščaj tudi odločijo, a če le eden izmed mladih staršev v takem primeru izgubi službo, ga družba označi za neodgovornega, ker si je brez varne zaposlitve in stanovanja sploh privoščil otroka.

Dejali boste, saj imamo stanovanjski sklad pa neprofitna stanovanja pa še kaj bi se našlo. Spoštovani, poglejte, koliko stanovanj se je zgradilo v sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja! Od očeta slišim, kako ugodna posojila je imela njihova generacija, da so bili celo prisiljeni vzeti ugodna posojila, medtem, ko smo mi prepuščeni trgu surovega kapitalizma – službam za določen čas, oderuškim kreditom in nenormalno visokim cenam stanovanj. Višja obdavčitev družin brez otrok pomeni za mlade, ki upajo na družino nekoč v boljši prihodnosti, nekaj takega kot milostni strel v glavo ranjenca.

Žalostno je, da se politiki v naši državi že od osamosvojitve ukvarjate s preteklostjo, ideološkimi spopadi, denacionalizacijo, odškodninami za generacije, ki jih je prizadela 2. svetovna vojna in z mejo s Hrvaško, ne znate pa niti približno poskrbeti za mlade, ki naj bi bili prihodnost te države!

Menite, da smo v Sloveniji za mlade storili dovolj, da smo socialna država, če smo na cedilu pustili cele generacije? Ali se po tem pismu še sprašujete, zakaj je nataliteta v naši državi tako nizka in zakaj so napovedi za prihodnje še bolj črnoglede? Ne bi raje namesto o dodatnih obdavčitvah za družine brez otrok storili kaj za to, da bi mladim v ugoden najem ponudili stanovanja, ki bi jih ti kasneje lahko odkupili? Res menite, da je obdavčitev (mladih) družin brez otrok prava rešitev?

Hvala za vaših pet minut in lepo pozdravljeni,

državljan Martin

ponedeljek, 06. julij 2009

Ivo, kaj bi ti brez Slovenije?!

Najsibo res kriv Chuck Norris, mafija, ki ga je izsiljevala, ali to, da noče biti premier v svetu, v katerem ni Michaela Jacksona. Sanader je hotel svoj odstop prikazati kot viteško dejanje frajerja, ki nikakor ni odvisen od politike! Pa ja de! Ne spomnim se politika, ki bi z vrha politike odstopil kar tako, brez veze, zdrav in (še pred časom) poln načrtov. Politika je preveč privlačna, da bi nekdo odšel kar tako.

Sanader je mislil, da so Hrvati naivni in da jih bo nategnil s svojo plemenitostjo (glede na rezultate volitev bi sklepal, da bolje pozna svoj narod). Celo primerjal se je z Dioklecijanom, ki je bil veliki reformator rimskega cesarstva in je za sabo pustil nekaj oprijemljivih rezultatov. No, po napovedanem odstopu so ga skoraj vsi njegovi napadli, češ da je stisnil rep med noge, da ni kos krizi, da je državo pripeljal v brezihoden položaj ipd.

Kronološko zanimivo pa je, da smo bili že naslednji dan priča zelo prozornemu političnemu spinu, namenjenemu domači javnosti. Če prvi dan hrvaški vitez ni omenjal Slovenije in je prodajal le svoje viteštvo, pa je že drugi dan, ko je videl, da mu narod ni nasedel, v intervjuju za Jutarnji list dejal, da je hotel šokirati Evropo, da ima dovolj slovenske blokade in slovenskih »izsiljevanj« ... Na konvenciji HDZ konec tedna je z ostro retoriko nadaljeval in še bolj žugal proti Ljubljani z neumnostmi, da mi kao hočemo njihovo ozemlje ...

In slovenska politika je bila spet izzvana. K sreči so naši politiki enkrat reagirali dovolj zrelo in skoraj brez izjem niso skočili nazaj – tudi to je statement in to zelo jasen: z nekom, ki ni sposoben voditi države in za vse krivi Slovence, se ne mislimo ukvarjati. Upam, da bodo pri tem tudi vztrajali! Sprenevedanje, ki smo mu priča v Sanaderjevmu primeru, je žal precej tipično za Balkan: ko izgubiš tekmo, je kriv sudija in ne slaba igra ekipe, ko nisi sposoben voditi države, je kriva opozicija ali sosedi, pri Hrvatih so bili v devetdesetih za vse krivi Srbi, danes so Slovenci ...

Za vodenje države je zagotovo potrebno več samorefleksije. Če bi jo bili politiki HDZ sposobni, bi našo blokado lahko odpravili čez noč. Sporne pogajalske zemljevide bi umaknili ali jih spretno spremenili, da ne bi meje risali v Piranskem zalivu, ampak bi se morje zabrisano nadaljevalo severno od Savudrijskega rta, pri načrtu železniških omrežij na zemljevidu Hrvaške zagotovo ne bi rabili risati meje sredi Piranskega zaliva, saj vlaki tam ne vozijo ... Zakone, ki izrecno omenjajo sporne zaselke, bi lahko spremenili na vsaki seji parlamenta, ne da bi njihova javnost sploh izvedela za to ...

A če si trmast, si trmast – in potem se težko premakneš naprej. Mi pa smo kratkovidni, kot je danes v saboru izjavila Kosorjeva. Naj ona s svojo daljnovidnostjo vodi državo po starem še naprej. In če bo iz nje naredila krompirjevo solato, ki jo je omenjala v saboru, ji lahko zaželimo le srečo! Slovenci se zagotovo mnogo preveč ukvarjamo s Hrvati. Tako mediji kot politika. Odnosi med narodoma pa so z vsako nestrpno izjavo vse slabši. Naša politika bi naredila najboljšo potezo, če bi vse izjave, razen neposrednih verbalnih napadov nanjo, enostavno ignorirala! Do kdaj? Lahko tudi do leta 2020 ali 2030. Nam se manj mudi kot Hrvatom. Oni se itak obnašajo, kot da so samozadostni.

petek, 12. junij 2009

Kako volijo Slovenci

Vem, da so evropske volitve k sreči mimo in so v nekaj dneh postale le še oddaljen spomin v senci »napake«. A vseeno me je presenetilo, ko sem bral komentar z vsemi možnimi razlogi za nizko udeležbo na evrovolitvah in nešteto razlogi, zakaj je bil rezultat takšen in ne drugačen. Moje mnenje je, da je rezultate slovenskih volitev vedno precej enostavno razložiti, saj so Slovenci pragmatičen narod. Na lokalnih volitvah volijo tiste, ki jih poznajo iz lokalnega okolja, na parlamentarnih predsednike strank in na evropskih posameznike, ki bi jih najraje videli v evropskem parlamentu.

Mislim, da NSi brez Peterleta ne bi dobil veliko evroglasov, SDS in SD so volili zvesti volilci, ki niso želeli razočarati predsednikov strank, ostale stranke so pobrale, kar je ostalo. SNS in SLS nista imela kandidatov, ki bi jih ljudstvo želelo videti v Evropskem parlamentu in so dobili temu primerno malo glasov. LDS je pobrala nekaj razočaranih volivcev Zaresa, ki pa je vseeno ohranil trdo jedro. SDS je zmagal, saj volivcem SD ni bilo pomembno, kdo gre v Bruselj. Bolj jih je pred osmimi meseci zanimalo, kdo bo vodil državo, zdaj so bili po levičarsko leni in ostali doma. In zakaj tako nizka udeležba? Zato, ker je Bruselj za večino predaleč in preveč imaginaren, da bi jih zanimalo, kdo nas tam gori zastopa. Če temu dodamo še malo pristojnosti v relaciji do Evropske komisije, kar bo spremenila šele Lizbonska pogodba, je slika jasna.

SLS, ki je evropskih volitvah pogorela, je na lokalnih volitvah uspešna, ker ima nekaj sposobnih posameznikov, ki dobro delajo v svojih občinah, na primer Bojana Šrota in mnoge podobne politike v manjših krajih, ki so v nekaj mandatih naredili veliko za razvoj in (kar pri Slovencih ni zanemarljivo) olepšanje svojega kraja, ljudje pa so jih kot sposobne in uspešne posameznike na svojem področju poznali že preden so se odločili za politiko. Tako je tudi Boris Popovič uspešen le na lokalnih volitvah, čez Črni Kal pa mu ne uspe, saj enostavno nima s čim prepričati ljudi, ki ga ne poznajo. Nekoliko drugačen primer je ljubljanski župan Janković, ki mu je volivce v Ljubljani uspelo prepričati brez jasne opredelitve za eno stranko (čeprav vsi vemo, da sodi na levi politični pol kot, tako kot večina Ljubljančanov), predvsem pa zato, ker je dokazal, da je sposoben vodenja večjih projektov. Mislim, da bi mu uspelo osvojiti župansko mesto tudi, če ga ne bi na tak način odžagali z vrha Mercatorja. Je pa uganka, kak bi bil njegov uspeh na parlamentarnih volitvah?

Če ne verjamete, da so volivci na zadnjih parlamentarnih volitvah volili obraz, vprašajte volivce posameznih strank ali sebe po konkretnih programih na konkretnih področjih. Sem prepričan, da bodo/boste znali našteti bore malo programskih točk. Volivci so enostavno Janšo zamenjali s Pahorjem, saj so bili večinsko obupani nad njegovo vladavino. Preveč poenostavljeno? Mogoče, a tudi delanje znanosti okrog volilnega telesa bolj prepričljivih odgovorov ne bi dalo.

ponedeljek, 08. junij 2009

Banke roparice

Ko sem pregledoval izpisek za mesec maj, sem ugotovil, da me je banka okradla za dobrih 13 evrov! 2 ali 3 evre bi še preživel, čez 13 evrov je pa že kraja! Občutek imam, kot da meni pobirajo, kar ne uspejo vrniti šroti, bavčarji in ostali gigapodjetniki.

Na začetku meseca maja mi je NLB tako zaračunala 0,65 evrov uporabnine za klik. Za plačilo prispevkov za socialno varnost moram imeti kot samostojni novinar odprte 3 konte (čeprav je bila državi že dana pobuda za en konto, pa naj potem davčna razporeja denar po svoje, ampak čez komot ga ni!, tudi pri državi ne), torej sem plačal vsakič 0,33 evra provizije, kar znese 0,99 evra. 18. v mesecu so mi zaračunali kar 2,08 evra, ker nisem uspel poravanati dveh trajnikov - kot, da sem jaz kriv, če plača zamuja (že tri tedne) in na računu ni denarja za trajnike - bom dal strošek v poročilo o delu, bomo videli, če mi šef povrne?! In potem svizec ...

Ko sem šel poravnat trajnika na banko, so mi odtrgali za dve nakazili skupaj kar 3,60 evra. Za 6 preostalih plačil preko klika sem odštel še 6 X 0,33 evra, kar znese še 1,98 evra. In ko zalaufa, se ne ustavijo - konec meseca še 1,62 evra za obresti negativnega stanja (pa imam le 300 evrov limita) in še razkošnih 1,96 evra kot nadomestilo za vodenje računa. Ker sem bil priden in sem doma dvigoval le pri "pravih" bankomatih, so mi zaračunali le en dvig v tujini - 0,47 evra.

Ko sem potegnil črto, sem ugotovil, da sem banki naložil toliko dela oziroma tako obremenil njene računalnike, da so mi prejšnji mesec pobrali kar 13,36 evra!!! No, da ne bom krivičen, za obresti pozitivnega stanja so mi namenili 0,04 evra, torej sem jim namenil le (sic!) 13,32 evra.

Kar čudim se, kakšno domišljijo imajo bančniki. Klik je bil še pred kratkim zastonj, nakazila po 15 centov, dvigi na drugih bankomatih zastonj ... Vedno si zmislijo kaj novega, ne bi se čudil, če mi bodo naslednjič zaračunali tudi izdajo bančne kartice. Pričakujem, da bodo v naslednjih letih uvedli še blagajno na vhodu v banko in ti zaračunali kot za v kino, ti prodali še kokice, ko boš čakal v vrsti pred šalterji, ker bo delal samo en šalter od štirih, ker je treba pač šparati pri številu delavcev.

Morda pa je vse le kazen za to, ker ob odprtju računa pred leti nisem hotel odpreti zlatega računa, ampak sem se odločil za navadnega. Zlatega mi je hotela uslužbenka prodati kot super ugodnega, ki mi nudi to in to in še kaj, pa še en kup ugodnosti za povrhu. Ko sem bil že čisto navdušen nad zlatim računom, pa me je kljunilo iz malih možganov - in sem vprašal: "Koliko pa stane zlati račun na mesec?" Točnega odgovora se ne spomnim, saj me je udarila amnezija, kar se zgodi ljudem ob slabih spominih, a vem, da je bil nekajkrat dražji od navadnega računa. Koliko dražji? Jah, najbrž 13,32 evra na mesec!

sreda, 20. maj 2009

Zamolčani in pozabljeni - protislovenski "Slovenci"

Zgodovina vedno znova preseneti, sploh, če beremo o stvareh, o katerih nas uradno šolsko zgodovinopisje ne uči. Težko je razumeti, zakaj so nas učili, da smo bili med drugo svetovno vojno vsi Slovenci na pravi strani. Bi bili kot narod kaj manj samozavestni, če bi nas učili, kdo vse je bil na oni strani? O domobrancih in drugih kvizlingih danes vemo veliko. Koliko pa je zatajenih Slovencev, ki so bili zvesti Mussoliniju, Hitlerju in še pred njima kaki tuji sovražni vojski? Veliko, sploh če mednje štejemo vse, ki so zatajili slovenske korenine.

Najbolj razvpit med temi je zagotovo Odilo Globocnik, eden najhujših nemških vojnih zločincev. Naziv enega najhujših nacističnih vojnih zločincev si je Globocnik prislužil zaradi zaradi odgovornosti za likvidacijo pol milijona Judov v Varšavskem getu, za smrt Judov v getu v Bialystoku, za množične deportacije Poljakov. Skupaj ima ta slovenskega naroda sin, ki je sebe štel za Nemca, na vesti kar milijon in pol življenj! Med Slovenci je najbolj znan kot zloglasni poveljnik tržaške Rižarne, koncentracijskega taborišča, kjer je umrlo med 3.000 in 5.000 Slovencev, Hrvatov, Judov in italijanskih antifašistov. Zanimivo, Globocnik je bil v Trstu, kjer je poveljeval nemškim silam in bil odgovoren za Rižarno, tudi rojen. Sicer je odraščal največ v Celovcu, njegova družina pa je po očetovi strani izvirala iz Tržiča, po mamini strani pa je bil Banatski Čeh z nemško babico.

Nasploh se zdi, da je bil Trst nekoč kovnica protislovencev tipa Globocnik. Eden glavnih tržaških trgov, Piazza Oberdan, bi se tako moral pravzaprav imenovati Piazza Oberdank. Guglielmo Oberdan, italijanski nacionalist, iredentist, ki se je zavzemal za priključitev Trsta k Italiji in so ga leta 1882 obesili, ker je nameraval med obiskom Trsta z bombo ubiti prvega avstro-ogrca Franca Jožefa, se je namreč rodil kot Wilhelm Oberdank. Priimek Oberdank je dobil po svoji mami, Slovenki iz Vipavske doline, kljub temu pa je postal zaveden Italijan in je še danes velja za enega večjih herojev med italijanskimi desničarji. Če po mami ni podedoval ljubezni do njenega naroda, je, hm, podedoval vsaj bojevitost!

Pa ni bil Oberdank edini "Slovenec", ki je bil nesmrtno zvest Italijanom. Slovenec je zasedal visok položaj tudi v Mussolinijevi vladi! Giuseppe Cobolli Gigli, minister za javna dela v fašistični vladi v letih 1935-39, se je rodil v Trstu leta 1892 kot Josip Kobolj. Po 1. svetovni vojni se je pridružil fašistom, si nadel vzdevek Giulio Italico, poitalijančil ime in priimek ter jima kasneje dodal še priimek Gigli. Zavzemal se je za etnično čiščenje Istre in pred 2. svetovno vojno pozival k metanju Slovencev in Hrvatov v fojbe! Kobolj je končal neznano kje in kdaj, datum in kraj njegove smrti sta neznana. Sin tega fašističnega poitalijančenca, Giovanni Cobolli Gigli, je leta 2006 postal predsednik italijanskega nogometnega velikana Juventusa!

Sicer je v Trstu še danes veliko fašistov s slovenskimi priimki. Na nekem spletnem forumu sem bral o slovenskih koreninah nekaterih članov zdaj že nekdanjega Finijevega Nacionalnega zavezništva, katerega podmladek riše kljukaste križe in druge protislovenske grafite. Ko sem našel kandidatno listo za mestni svet iz leta 2006, je bil na njej na prvem mestu Franco Bandelli (Bandelj), malo pod njim Fulvio Sluga, na listi pa je bilo najti še priimke Samec, Braico (Brajko), Cetin ...

Podatek je zanimiv, če vemo, da so fašisti priimke ob poitalijančevanju praviloma iznakazili do neprepoznavnosti. Tako je izvrstni tržaški zgodovinar Jože Pirjevec diplomiral kot Giuseppe Pierazzi, z imenom in priimkom, ki so mu ga vsilili fašisti. Kasneje je ime in priimek spremenil (nazaj) v slovensko obliko, a za kaj takega ima najbrž pogum le malo ljudi, saj je konformizem enostavno preveč – komot.

Priimki številnih tržaških fašistov, ki zvenijo slovensko, so seveda posledica tega, da so bili ti ljudje večinoma poitalijančeni že pred časi fašizma. Številni med temi neofašisti so potomci Slovencev, ki so se po naselitvi v obalna mesta v 17., 18., 19. stoletju poitalijančili. A ravno to poitalijančenje ovrže teorijo, da so bila istrska obalna mesta vedno italijanska. Bolj verjetno se zdi, da so številni Slovenci in Hrvati po naselitvi v teh mestih v generaciji ali dveh prevzeli romansko identiteto. Podobno se je namreč dogajalo tudi po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Nekoč sem naletel na podatek iz neke raziskave (če kdo ve, kje jo najti, naj mi sporoči), po kateri je imelo 80 % Nemcev v nekoč pretežno nemškem Slovenj Gradcu slovenske korenine. Tudi družina slavega skladatelja Huga Wolfa se je pred prihodom v Slovenj Gradec pisala Vouk.

V tem kontekstu je treba omeniti tudi številne vindišarje (ki jih namenoma pišem z malo začetnico), "Slovence", ki so zavzeto branili nemško Koroško in tudi Štajersko. Med brambovci, ki so borili proti priključitvi Koroške k Jugoslaviji in kasneje proti vsemu slovenskemu na avstrijskem Koroškem, so bili številni Slovenci (glej http://www.kab.or.at/old_hp/persoenlichkeiten.html) oziroma vindišarji, večina med njimi s ponemčenimi priimki, ki so bili nekoč slovenski: Perko, Zorko, Kraigher, Šumi, Čavko, Čečovnik ... Tisti med njimi, ki so dočakali anšlus, so se kasneje praviloma pridružili nacistom. Franz Kraigher je bil celo vodja obveščevalcev pri desantu na Drvar, v katerem so želeli zajeti Tita.

Nacisti pa so prihajali tudi iz drugih koncev Slovenije. Ivan Mikl (aka Johann Mikl/Mickl) iz Zenkovcev pri Radgoni (vas leži ob mejni reki Kučnici in je ena od nekdaj petih povsem slovenskih vasi v radgonskem kotu, še ena vas z enakim imenom Zenkovci pa leži tudi kaka dva kilometra stran, na slovenski strani meje in mnogi viri kraj rojstva Mikla (napačno?) postavljajo sem), se je po 1. svetovni vojni kot avstrijski vojak zavzeto boril proti našim Maistorvim borcem, med boji za severno mejo vodil napad na Radgono, po anšlusu leta 1938 pa se je kot visoki častnik avstrijske vojske pridružil Wehrmachtu in se pod kljukastim križem boril na domala vseh frontah. Za zasluge za Nemški rajh je prejel številna nacistična odlikovanja in celo naziv generalpodpolkovnika, kar pa mu ni pomagalo, ko so ga aprila 1945 partizani ranili v bitki pri 700 metrov visokem prelazu Vratnik nad Senjem na Hrvaškem. Konca vojne ni dočakal, saj je umrl dan zatem, ko ga je našel partizanski metek.

Zagotovo slovenskega porekla je bil tudi Hugo Primozic (Primožič), v Baden-Würtenbergu rojeni sin Slovenca in Nemke, ki je med 2. svetovno vojno postal eden najboljših uničevalcev zavezniških tankov. Za 68 uničenih tankov je kot prvi podčastnik Wehrmachta dobil železni križec prvega razreda, kasneje pa je prejel še križec drugega razreda in viteški križec s
hrastovimi listi, kar med nacisti in zbiralci tovrstnih reliktov velja za posebej nobel zadevo.

Po nekaterih podatkih je bil slovenskega porekla tudi v Prusiji rojeni Hans Jeschonnek ali Ivan Ježovnik (njegov oče naj bi izviral iz Savinjske doline), generalpolkovnik letalstva in načelnik štaba nemške Luftwaffe.

Nacistov, ki verjetno niso bili več Slovenci že vsaj kako generacijo, nosili pa so slovenske priimke, je še kar precej. V Luftwaffe tako najdemo še enega avstrijskega Štajerca s slovenskim priimkom. V Gradcu rojeni Gordon Gollob (v kateri rod vojske bolj sodi golob kot v letalstvo?!), ki velja za enega najboljših pilotov nacistične Nemčije, je bil prvi, ki je v Luftwaffe dobil 150 zračnih bitk!

V Gradcu je bil rojen še en nacist s slovensko zvenečim priimkom, Edward Roschmann (Rožman), znan kot klavec iz Rige. Kot drugi človek koncentracijskega taborišča v glavnem mestu Latvije ima na vesti 35.000 žrtev, razvpit pa je po tem, da je rad gledal, kako še žive ujetnike trgajo psi.

Ne prav daleč od prej omenjenega nacista Mikla iz Zenkovcev pri avstrijski Radgoni sta se rodila dva nacista, ki sta bila še pred kratkim najbolj iskana živa vojna zločinca iz 2. svetovne vojne, a njuna priimka ne kažeta na slovenske korenine. V avstrijski Radgoni se je rodil SS-ovski zdravnik Aribert Heim (njegovo smrt so potrdili pred kratkim, pred tem pa je bil najbolj iskani še živeči nacistični zločinec), ki si je v koncentracijskem taborišču Mauthausen zaradi nepojmljivo krutih mučenj in poskusov na ljudeh prislužil vzdevek Doktor Smrt. Blizu Jennersdorfa ali Ženavcev na južnem Gradiščanskem, kakih 20 kilometrov od slovenske meje, pa je bil rojen Alois Brunner, ki je odgovoren za smrt 140.000 Judov in velja za trenutno najbolj iskanega živega nacističnega zločinca.

Zanimivo je brati rojstne kraje drugih razvpitih avstrijskih nacistov, saj so se števini rodili blizu
slovenske meje. Na seznamu avstrijskih koroških nacistov tako najdemo Ernsta Lercha in Hannsa Albina Rauterja (tudi pri nas pogost priimek) iz Celovca, Friedricha Rainerja (usmrčenega v Ljubljani) iz Šentvida na Glini severno od Celovca, Juliusa Ringla iz Velikovca, Huberta Klausnerja iz Rablja blizu italijanskega Trbiža ... Znan je podatek, da so večji del osebja nemških okupacijskih silah na Spodnjem Štajerskem in Gorenjskem predstavljali Avstrijci. Upam si sklepati, da so bili med njimi mnogi tudi "slovenskega" porekla.

ponedeljek, 11. maj 2009

Na evrosongu bom navijal za Slovake!

Ta teden bo evrosong. Nekateri bodo navijali za naše. Zakaj za vraga pa bi si Slovenija sploh želela zmage na Evrosongu?

Itak bi vsi mislili, da je zmagala Slovaška in medtem, ko bi se Slovaki veselo muzali, bi si mi že razbijali glave, kje organizirati prireditev leta 2010?!

Prav zanima me, če smo pri zapletenih birokratskih postopkih za pridobitev dovoljenj sposobni v enem letu postaviti novo dvorano? Da ne govorimo o tem, da je treba dvorano še projektirati, kar traja nekaj mesecev, in da v času krize za tako dvorano ni denarja.

Če bi že napeli vse sile in naredili vse ter pri kakem dovoljenju zamižali na dve očesi, bi skočili v zrak spomeničarji, ki jim ne bi bilo všeč, da se podira kaj neuporabnega. Če pa ti ne bi imeli pripomb, bi bili pa že v zraku Štajerci: "Za našo olimpijado, mhm, pardon ... univerzijado, pa nimate gnara, pa za tako dvorano razmetavate!" Verjetno bi se Štajerci kar odcepili zaradi užaljenosti, zaradi enega evrosonga pa se ne splača riskirati obstoja države.

Jah, Cankarjev dom z Gallusovo dvorano je žal premajhen, če ga primerjamo s podobnimi dvoranami v tujini, pa še stari leseni stoli so povsem nemogoči. (Si predstavljate, da bi na njih sedeli dva predtekmovalna večera in še na finalni večer? Niti slučajno!) V Stožicah še stadion ne bo zgrajen, kaj šele dvorana. Tako ostane le Tivoli! Ker res nimamo boljše dvorane. Novi Kolizej še ni zgrajen, ker nizozemska arhitektura, ki je za ves svet najboljša, za Ljubljano ni dovolj dobra, pa še pogled na Ljubljanski grad s Celovške bi nam radi zakrili Nizozemci. (Kdo pa hodi na Celovško gledat Ljubljanski grad???)

Pa če pozabimo na vse skupaj in se vse poklapa - veste, kdo bi se najbolj muzal, še bolj od Slovakov? Hrvati, seveda. Rekli bi, "evo, to je naša zmaga, brez naše pevke (ki ima sicer slovenski priimek) in našega tekstopisca ne bi naredili nič, pa pravite, da mi ne moremo brez vas!"

In mi bi bili čisto po slovensko spet nesrečni. Naj namesto nas raje zmagajo Slovaki. Jaz bom navijal zanje!

četrtek, 30. april 2009

Kako so postali Francozi in kako bi iz Slovencev delali Italijane

Ko je 14. 7. 1789 padla Bastilja, je nastala Francija, kot jo poznamo danes. Za Francoze padec Bastilje predstavlja enega najpomembnejših mejnikov v nastanku la grande nationa, ki samo v Franciji šteje skoraj 60 milijonov duš, skupaj z izseljenci pa k Francozom štejejo kakih 100 milijonov ljudi. Tistega dne, ko je padla Bastilja, je materni jezik današnjih 60 milijonov ljudi, francoščino, govorilo le 3 milijone od takratnih 28 milijonov prebivalcev Francije. Drugi so govorili okcitansko, bretonsko, baskovsko, katalonsko, nemška narečja in jezike, ki so bili podobni francoščini, a to niso bili. Politika, naklonjena govoru Pariza in okolice, unitaristična država in vsiljena uporabe francoščine v šolah - otroke so že sredi 19. stoletja kaznovali, če so v šoli govorili svoj materni jezik, podobno, kot so to delali na Primorskem pod Mussolinijevim škornjem -, so iz Francozov naredili to, kar so danes.

Podobna je tudi zgodba nastanka številnih drugih modernih evropskih nacij. Ko so Garibaldijeve čete združile Apeninski polotok v moderno Italijo, veliko Italijanov ni razumelo jezika novonastale države. Siciljanščina, govorica veneta, njegova bizijaška različica ob slovenski meji in številni drugi govori so se od standardne italijanščine precej razlikovali in še danes jih nekateri lingvisti štejejo za samostojne jezike. V preteklosti so v Evropi veliko jezikov načrtno izrinili na obrobje, številne pod pretvezo, da gre za narečja, ki jih je treba vsrkati v glavni jezik - preden se razvijejo v samostojne jezike. Prusi so že pred Francozi to počeli bolj temeljito in sicer tako, da so ozemlje kolonizirali z nemškogovorečimi prišleki, v 19. in 20. stoletju pa so evropske nacije to večinoma počele po francoskem zgledu - s šolsko politiko.

Medtem, ko so elite težile k združevanju dialektov v večinske jezike, pa so manjšinske jezike tudi politično ločevale od maternih jezikov. Nemci na Koroškem so to počeli tako, da so si izmislili Vindišarje - ti naj ne bi bili Slovenci, temveč Nemci, ki govorijo slovanski dialekt. To teorijo, ki je imela močno politično zaledje, so sprejeli številni Korošci Slovenci, ki so se v nekaj generacijah asimilirali med tiste, ki zase niso povsem prepričani, ali je njihova identiteta neška ali avstrijska. Oblike potujčevanja so se razlikovale po državah, zajemale pa so tudi spreminjanja krajevnih in osebnih imen, prepoved delovanja društev in preganjanje javne uporabe manjšinskih jezikov. Če so v preteklosti takšno politiko elite opravičevale z gradnjo "čiste nacije", pa bi moral biti ta koncept v Evropi brez meja preživet.

In ko smo mislili, da so takšne teorije stvar preteklosti, so jih znova oživile desničarske sile v Furlaniji-Julijski krajini. Po njihovem mnenju Slovenci v Terskih in Nadiških dolinah ter v Reziji niso Slovenci, temveč skupine, ki govorijo slovanske dialekte govoreče, ki jih ne moremo šteti k slovenščini. Če je neofašistična desnica v Terskih in Nadiških dolinah s temi teorijami večinoma neuspešna, pa je ideja dobila podporo med delom Rezijanov, predvsem med tistimi, ki živijo izven Rezije.

Rezija je posebna pokrajina z narečjem, ki se močno razlikuje od knjižne slovenščine. To je posledica večih dejavnikov. Rezijane od drugih Slovencev ločujejo dvatisočaki, ki so stoletja oteževali komunikacijo s Soško dolino in osrednjo Slovenijo. Doline Bele, Reklanice in Dunje, ki so Rezijane povezovale s Slovenci v Kanalski dolini, pa so do 16. stoletja poselili s Furlani. Tako je rezijanščina, odrezana od slovenščine, po eni strani ohranila številne slovenske arhaizme, po drugi strani pa sta na govor Rezijanov vplivala tudi furlanščina in v zadnjih 150 letih tudi italijanščina.

Jezikoslovci so dokazali, da je rezijanščina eno od narečij slovenskega jezika, čemur pa italijanska desnica oporeka in želi po zgledu vindišarstva ustvariti posebno identiteto prebivalcev slovenskih dolin in jo kot seme dvoma o lastni identiteti zasaditi med tamkajšnje Slovence. Tega vprašanja ne bi bilo, če bi Rezija v preteklosti postala del Slovenije. Narečje bi se med prebivalci ohranilo tako kot se je prekmursko, ki je precej drugačno od knjižne slovenščine, a vseeno zanj nihče ne dvomi, da je narečje slovenskega jezika. Rezijanščina, ki ima manj kot dva tisoč govorcev, je tako prepuščena merjenju moči med lokalno italijansko desnico in levico. Da je identiteta dela Slovencev v Italiji postala predvsem politično vprašanje, so krivi tudi politiki v Sloveniji, ki niso skočili v zrak ob prvih podobnih poskusih neofašistov. Samo predstavljamo si lahko, kakšen vihar bi v Italiji povzročila poteza dela slovenske politike, če bi ta začela zagovarjati podobno teorijo, po kateri bi govor Italijanov v Sloveniji ne bil italijanski, ampak istrsko-venetsko narečje, ki ni del italijanskega jezika.

Na ostanke politike preteklosti v Evropi je treba opozarjati in jih preganjati. Če Slovenija ne bo začela glasno in odločno protestirati proti politiki razbijanja slovenske manjšine v Italiji, bo ta doživela podobno usodo, kot so jo Slovenci na severni strani Karavank, kjer se po uradnih podatkih med Slovence šteje desetkrat manj ljudi kot na začetku prejšnjega stoletja. Če politiko razkrajanja in prikrajanja slovenske identitete, ki se jo poslužujejo nekateri v Avstriji in Italiji postavimo na časovno premico, potem vidimo, da Slovence in slovenščino v zamejstvu ob pasivni politiki Ljubljane čaka podobna usoda, kot je doletela večino manjšinskih narodov Francije. Z izgubljanjem identitete Slovencev onstran meje pa bi največ pridobila prav tista politika, ki žaluje za časi, ko je že zasedala dele Slovenije.

nedelja, 26. april 2009

Sizifovo delo na slovenskih avtocestah

Pred kakima dvema tednoma mi je precej zavrela kri, ko sem se peljal iz Ljubljane v Novo mesto. Pri Grosupljem sem namreč videl cestne delavce, ki so postavljali omejitve zaradi obnove avtoceste. Pa ne že spet?!

Leta 2006 je Dars obnavljal predora Mali vrh in Debeli hrib med Grosupljim in Ljubljano. Lani sta SCT in Primorje na dobrih petih kilometrih okoli Grosupljega postavljala protihrupne ograje, tudi tam, kjer so le pašniki, promet pa je bil oviran skoraj pol leta. Postavitev ograj je stala več kot 5 milijonov evrov (Slovenija je bogata država!). Letos na istem odseku na novo asfaltirajo cestišče, ki, roko na srce, ni bilo najboljše, a marsikatera lokalna cesta dosti bolj kriči po preplastitvi. Vmes so leta 2007 obnavljali še brežine na višnjegorskem klancu kak kilometer naprej, pa lani preplastili del cestišča pri Višnji Gori v smeri Ljubljane … Edini napredek, ki sem ga opazil letos, je v tem, da so delali pod lučmi. Sicer ne vem, če vso noč, ampak zvečer ob osmih so bili še na delu.

Občudujem domišljijo slovenskih gradbincev, ki na tako kratkem odseku, kot je ta pri Grosupljem, vsako leto najdejo nekaj, kar je treba obnoviti, postoriti ali na novo postaviti. Naslednje leto bodo verjetno vlekli optični kabel in zaprli prehitevalna pasova, ne bi bilo tudi slabo, če bi naredili kak prehod za divjad in tako naprej. Morda tu delajo leto za letom zato, da bi njihovo vnemo opazil gospod Janša, a kaj ko ta ni več premier, da bi jih pohvalil, kako so pridni. Tudi narava okoli Grosupljega ni tako dih jemajoča, da bi se delavci tam zadrževali dolga leta. Kaj jih le zadržuje tam?

Dobil sem občutek, da so naši gradbinci veliki občudovalci Sizifa, saj nikoli ne dokončajo svojega dela. Morda bo kdo rekel, da izraz ni najbolj primeren, saj Sizifovo valjenje skale na vrh hriba ni imelo smisla, ampak, tudi vsakoletna obnova avtoceste ni ravno smiselna, če je promet po njej leto za letom speljan le po eni polovici, če moramo vozniki leto za letom stati v kolonah in upoštevati nemogoče omejitve.

Ko sem preverjal podatke za ta zapis, sem naletel na zanimiv članek, objavljen v Nedeljskem Dnevniku pred tremi leti, ko so obnavljali predora Mali vrh in Debeli hrib: »…recept za gradbince, kako naj dobro zaslužijo, in to dvakrat. Najprej slabo zgradijo in krepko zaračunajo, po preteku garancije pa vajo ponovijo. In spet drago zaračunajo! Davkoplačevalci pa stojimo v kolonah in plačujemo gradnjo, adaptacije in še zastoje.« (Vir: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/nedeljski/186636)

Pred veliko nočjo sem se peljal čez Avstrijo in izgubljal živce, saj je vožnja med Katschbergom in Salzburgom potekala približno takole: pet kilometrov po gradbišču, pet kilometov po avtocesti, pa spet obnovitvena dela, pa malo normalne vožnje z omejitvijo hitrosti zaradi nočne ure, pa potem spet gradbišče … Tudi tam ponoči ni delal nihče (očitno Avstrijci prevzemajo slabe navade od nas) in mislil sem si, kaj bo šele v Nemčiji, če bo toliko gradbišč. Bil sem prijetno presenečen, saj sem na več kot 700 kilometrih vožnje po Nemčiji videl eno samo gradbišče!!! Še to je bilo tik pred Berlinom, kjer širijo avtocesto, kot je bilo videti bodo iz tripasovne naredili štiripasovno avtocesto. Taka gradbišča bi odpustil tudi Darsu (sic!). Že drži, da ima nemški Autobahn praviloma 80-centimetrsko plast asfalta, da je verjetno nekajkrat bolj trpežen od cest, ki jih gradijo slovenski Zidarji, a vseeno – kako je možno, da dolenjsko avtocesto obnavljajo vsako leto, v Nemčiji pa na 700 kilometrih naletim na eno samo gradbišče?! Verjetno razširitev avtoceste, kjer bi bilo to potrebno – največkrat se v tem smislu omenja ljubljanska zahodna obvoznica – ne pride na vrsto, saj ima gradbena operativa preveč dela z obnovo odseka pri Grosupljem in s podobnimi odisejadami pri Ravbarkomandi, kjer so obnovitvena dela tudi stalnica.