Kako so postali Francozi in kako bi iz Slovencev delali Italijane

Ko je 14. 7. 1789 padla Bastilja, je nastala Francija, kot jo poznamo danes. Za Francoze padec Bastilje predstavlja enega najpomembnejših mejnikov v nastanku la grande nationa, ki samo v Franciji šteje skoraj 60 milijonov duš, skupaj z izseljenci pa k Francozom štejejo kakih 100 milijonov ljudi. Tistega dne, ko je padla Bastilja, je materni jezik današnjih 60 milijonov ljudi, francoščino, govorilo le 3 milijone od takratnih 28 milijonov prebivalcev Francije. Drugi so govorili okcitansko, bretonsko, baskovsko, katalonsko, nemška narečja in jezike, ki so bili podobni francoščini, a to niso bili. Politika, naklonjena govoru Pariza in okolice, unitaristična država in vsiljena uporabe francoščine v šolah - otroke so že sredi 19. stoletja kaznovali, če so v šoli govorili svoj materni jezik, podobno, kot so to delali na Primorskem pod Mussolinijevim škornjem -, so iz Francozov naredili to, kar so danes.

Podobna je tudi zgodba nastanka številnih drugih modernih evropskih nacij. Ko so Garibaldijeve čete združile Apeninski polotok v moderno Italijo, veliko Italijanov ni razumelo jezika novonastale države. Siciljanščina, govorica veneta, njegova bizijaška različica ob slovenski meji in številni drugi govori so se od standardne italijanščine precej razlikovali in še danes jih nekateri lingvisti štejejo za samostojne jezike. V preteklosti so v Evropi veliko jezikov načrtno izrinili na obrobje, številne pod pretvezo, da gre za narečja, ki jih je treba vsrkati v glavni jezik - preden se razvijejo v samostojne jezike. Prusi so že pred Francozi to počeli bolj temeljito in sicer tako, da so ozemlje kolonizirali z nemškogovorečimi prišleki, v 19. in 20. stoletju pa so evropske nacije to večinoma počele po francoskem zgledu - s šolsko politiko.

Medtem, ko so elite težile k združevanju dialektov v večinske jezike, pa so manjšinske jezike tudi politično ločevale od maternih jezikov. Nemci na Koroškem so to počeli tako, da so si izmislili Vindišarje - ti naj ne bi bili Slovenci, temveč Nemci, ki govorijo slovanski dialekt. To teorijo, ki je imela močno politično zaledje, so sprejeli številni Korošci Slovenci, ki so se v nekaj generacijah asimilirali med tiste, ki zase niso povsem prepričani, ali je njihova identiteta neška ali avstrijska. Oblike potujčevanja so se razlikovale po državah, zajemale pa so tudi spreminjanja krajevnih in osebnih imen, prepoved delovanja društev in preganjanje javne uporabe manjšinskih jezikov. Če so v preteklosti takšno politiko elite opravičevale z gradnjo "čiste nacije", pa bi moral biti ta koncept v Evropi brez meja preživet.

In ko smo mislili, da so takšne teorije stvar preteklosti, so jih znova oživile desničarske sile v Furlaniji-Julijski krajini. Po njihovem mnenju Slovenci v Terskih in Nadiških dolinah ter v Reziji niso Slovenci, temveč skupine, ki govorijo slovanske dialekte govoreče, ki jih ne moremo šteti k slovenščini. Če je neofašistična desnica v Terskih in Nadiških dolinah s temi teorijami večinoma neuspešna, pa je ideja dobila podporo med delom Rezijanov, predvsem med tistimi, ki živijo izven Rezije.

Rezija je posebna pokrajina z narečjem, ki se močno razlikuje od knjižne slovenščine. To je posledica večih dejavnikov. Rezijane od drugih Slovencev ločujejo dvatisočaki, ki so stoletja oteževali komunikacijo s Soško dolino in osrednjo Slovenijo. Doline Bele, Reklanice in Dunje, ki so Rezijane povezovale s Slovenci v Kanalski dolini, pa so do 16. stoletja poselili s Furlani. Tako je rezijanščina, odrezana od slovenščine, po eni strani ohranila številne slovenske arhaizme, po drugi strani pa sta na govor Rezijanov vplivala tudi furlanščina in v zadnjih 150 letih tudi italijanščina.

Jezikoslovci so dokazali, da je rezijanščina eno od narečij slovenskega jezika, čemur pa italijanska desnica oporeka in želi po zgledu vindišarstva ustvariti posebno identiteto prebivalcev slovenskih dolin in jo kot seme dvoma o lastni identiteti zasaditi med tamkajšnje Slovence. Tega vprašanja ne bi bilo, če bi Rezija v preteklosti postala del Slovenije. Narečje bi se med prebivalci ohranilo tako kot se je prekmursko, ki je precej drugačno od knjižne slovenščine, a vseeno zanj nihče ne dvomi, da je narečje slovenskega jezika. Rezijanščina, ki ima manj kot dva tisoč govorcev, je tako prepuščena merjenju moči med lokalno italijansko desnico in levico. Da je identiteta dela Slovencev v Italiji postala predvsem politično vprašanje, so krivi tudi politiki v Sloveniji, ki niso skočili v zrak ob prvih podobnih poskusih neofašistov. Samo predstavljamo si lahko, kakšen vihar bi v Italiji povzročila poteza dela slovenske politike, če bi ta začela zagovarjati podobno teorijo, po kateri bi govor Italijanov v Sloveniji ne bil italijanski, ampak istrsko-venetsko narečje, ki ni del italijanskega jezika.

Na ostanke politike preteklosti v Evropi je treba opozarjati in jih preganjati. Če Slovenija ne bo začela glasno in odločno protestirati proti politiki razbijanja slovenske manjšine v Italiji, bo ta doživela podobno usodo, kot so jo Slovenci na severni strani Karavank, kjer se po uradnih podatkih med Slovence šteje desetkrat manj ljudi kot na začetku prejšnjega stoletja. Če politiko razkrajanja in prikrajanja slovenske identitete, ki se jo poslužujejo nekateri v Avstriji in Italiji postavimo na časovno premico, potem vidimo, da Slovence in slovenščino v zamejstvu ob pasivni politiki Ljubljane čaka podobna usoda, kot je doletela večino manjšinskih narodov Francije. Z izgubljanjem identitete Slovencev onstran meje pa bi največ pridobila prav tista politika, ki žaluje za časi, ko je že zasedala dele Slovenije.

Sizifovo delo na slovenskih avtocestah

Pred kakima dvema tednoma mi je precej zavrela kri, ko sem se peljal iz Ljubljane v Novo mesto. Pri Grosupljem sem namreč videl cestne delavce, ki so postavljali omejitve zaradi obnove avtoceste. Pa ne že spet?!

Leta 2006 je Dars obnavljal predora Mali vrh in Debeli hrib med Grosupljim in Ljubljano. Lani sta SCT in Primorje na dobrih petih kilometrih okoli Grosupljega postavljala protihrupne ograje, tudi tam, kjer so le pašniki, promet pa je bil oviran skoraj pol leta. Postavitev ograj je stala več kot 5 milijonov evrov (Slovenija je bogata država!). Letos na istem odseku na novo asfaltirajo cestišče, ki, roko na srce, ni bilo najboljše, a marsikatera lokalna cesta dosti bolj kriči po preplastitvi. Vmes so leta 2007 obnavljali še brežine na višnjegorskem klancu kak kilometer naprej, pa lani preplastili del cestišča pri Višnji Gori v smeri Ljubljane … Edini napredek, ki sem ga opazil letos, je v tem, da so delali pod lučmi. Sicer ne vem, če vso noč, ampak zvečer ob osmih so bili še na delu.

Občudujem domišljijo slovenskih gradbincev, ki na tako kratkem odseku, kot je ta pri Grosupljem, vsako leto najdejo nekaj, kar je treba obnoviti, postoriti ali na novo postaviti. Naslednje leto bodo verjetno vlekli optični kabel in zaprli prehitevalna pasova, ne bi bilo tudi slabo, če bi naredili kak prehod za divjad in tako naprej. Morda tu delajo leto za letom zato, da bi njihovo vnemo opazil gospod Janša, a kaj ko ta ni več premier, da bi jih pohvalil, kako so pridni. Tudi narava okoli Grosupljega ni tako dih jemajoča, da bi se delavci tam zadrževali dolga leta. Kaj jih le zadržuje tam?

Dobil sem občutek, da so naši gradbinci veliki občudovalci Sizifa, saj nikoli ne dokončajo svojega dela. Morda bo kdo rekel, da izraz ni najbolj primeren, saj Sizifovo valjenje skale na vrh hriba ni imelo smisla, ampak, tudi vsakoletna obnova avtoceste ni ravno smiselna, če je promet po njej leto za letom speljan le po eni polovici, če moramo vozniki leto za letom stati v kolonah in upoštevati nemogoče omejitve.

Ko sem preverjal podatke za ta zapis, sem naletel na zanimiv članek, objavljen v Nedeljskem Dnevniku pred tremi leti, ko so obnavljali predora Mali vrh in Debeli hrib: »…recept za gradbince, kako naj dobro zaslužijo, in to dvakrat. Najprej slabo zgradijo in krepko zaračunajo, po preteku garancije pa vajo ponovijo. In spet drago zaračunajo! Davkoplačevalci pa stojimo v kolonah in plačujemo gradnjo, adaptacije in še zastoje.« (Vir: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/nedeljski/186636)

Pred veliko nočjo sem se peljal čez Avstrijo in izgubljal živce, saj je vožnja med Katschbergom in Salzburgom potekala približno takole: pet kilometrov po gradbišču, pet kilometov po avtocesti, pa spet obnovitvena dela, pa malo normalne vožnje z omejitvijo hitrosti zaradi nočne ure, pa potem spet gradbišče … Tudi tam ponoči ni delal nihče (očitno Avstrijci prevzemajo slabe navade od nas) in mislil sem si, kaj bo šele v Nemčiji, če bo toliko gradbišč. Bil sem prijetno presenečen, saj sem na več kot 700 kilometrih vožnje po Nemčiji videl eno samo gradbišče!!! Še to je bilo tik pred Berlinom, kjer širijo avtocesto, kot je bilo videti bodo iz tripasovne naredili štiripasovno avtocesto. Taka gradbišča bi odpustil tudi Darsu (sic!). Že drži, da ima nemški Autobahn praviloma 80-centimetrsko plast asfalta, da je verjetno nekajkrat bolj trpežen od cest, ki jih gradijo slovenski Zidarji, a vseeno – kako je možno, da dolenjsko avtocesto obnavljajo vsako leto, v Nemčiji pa na 700 kilometrih naletim na eno samo gradbišče?! Verjetno razširitev avtoceste, kjer bi bilo to potrebno – največkrat se v tem smislu omenja ljubljanska zahodna obvoznica – ne pride na vrsto, saj ima gradbena operativa preveč dela z obnovo odseka pri Grosupljem in s podobnimi odisejadami pri Ravbarkomandi, kjer so obnovitvena dela tudi stalnica.