Priznam, da sem malo obseden z zemljevidi in da sem ponavadi razočaran nad vsakim novim zemljevidom, saj so skoraj brez izjem vsi polni napak. Zemljevid, ki je bil včeraj priložen zastonjskemu Žurnalu, pa je pravo razočaranje. Izdajatelj zemljevida je namreč hrvaški in zdi se, da gre za provokacijo. Meje na morju sicer ni označene, kar je presenetljivo, je pa zato en kup slovenskih toponimov zapisan po hrvaško.
Dolenjska in Notranjska sta napisani s hrvaško črko nj, Novo mesto napačno kot Novo Mesto, Gorjancev sploh ni označenih, ampak samo Žumberak in Sv. Gera (ne Trdinov vrh), mejni prehodi med Slovenijo in Hrvaško so vsi napisani samo po hrvaško, torej ne Sečovlje, ampak Plovanija in podobno. Niso Kamniške in Savinjske alpe, ampak Kamniške i Savinjske alpe, ne piše Čičarija, ampak Ćićarija, mejni prehod Fernetiči z Italijo je označen kot Fernetići, Predel po italijansko kot Cave del Predil, Tržič kot Tržić, smučišče Kalič kot Kalić, Stari Trg je zatipkan kot Stari Tgr, Kolpa samo kot Kupa, Sotla samo kot Sutla, prelaz Vahta je označen kot Straža, predor Karavanke je označen s hrvaško besedo tunel, nekatere že zgrajene avtoceste niso označene, slovenske zamejske vasi in mesta so onačene samo po nemško in italijansko ... Si niti ne predstavljam kako bi Hrvati skakali v zrak, če bi dobili domov zemljevid, na katerem bi namesto Rijeka pisalo Reka in namesto Pula Pulj.
Že prejšnji teden so pisali, da bo tokratni številki priložena počitniška avtokarta Slovenije in Hrvaške (na naslovnici piše po hrvaško avto karta), ki pa je v bistvu le malo bolj razširjen zeljevid Hrvaške, saj je ta označena z eno barvo, Slovenija, BiH in ostale države pa z drugo barvo. Mislim, da bi se v Žurnalu lahko malo bolj potrudili. Za ta zemljevid velja: malo denarja, malo muz'ke. Upam, da bralcev ne podcenjujejo z vestmi tako kot jih z zemljevidi. Ta bo uporaben samo za podkuriti.
nedelja, 19. julij 2009
torek, 7. julij 2009
Dodatna obdavčitev družin brez otrok? Se hecate?
Spoštovana gospod Križanič, gospod Boscarol!
Pošteno me je razburila obujena ideja o obdavčitvi družin brez otrok. In ker imate čas za govorjenje o tako nemogočih idejah (četudi izvzetih iz konteksta), upam da si boste vzeli pet minut za to, da preberete moje pismo.
S partnerko živiva v najetem stanovanju v Ljubljani, velikem kakih 30 kvadratnih metrov. Z višino najemnine sva zadovoljna, a če bi si želela ustvariti družino, v kateri bi imel otroci normalne pogoje za odraščanje, bi se slej ko prej morala presliti v večje stanovanje. Najemnina s stroški bi v tem primeru znesla vsaj 600, 700 evrov. Seveda bi stanovanje še raje kupila, a kaj ko banke zahtevajo, da v primeru hipotekarnega kredita kupec sam pokrije med 20 in 30 odstotki naložbe. V Ljubljani to pomeni, da za najem s hipoteko zavarovanega posojila potrebuješ več kot 20 tisoč evrov lastnega kapitala, kolikor je glede na višine dohodkov, najemnine in življenske stroške nemogoče privarčevati. Mogoče lahko toliko privarčujejo tisti, ki nimajo najemnin in srečneži z dohodki nad 2.000 evrov – a kaj, ko lahko mladi o tako visokih plačah večinoma le sanjamo.
Sama sva storila kar družba od naju pričakuje. Oba imava univerzitetno izobrazbo, nisva zadolžena pri bankah, imava delo in celo nekoliko nadpovprečne zaslužke. In ravno v zaslužkih je problem! Zasluživa namreč preveč, da bi lahko kandidirala za najem ali nakup državnih ali občinskih neprofitnih stanovanj, obenem pa zasluživa premalo, da bi si kupila svoje stanovanje.
Mladi, ki najamejo 100 tisoč evrov posojila – kar z 20 tisoč evri lastnega vložka zadostuje za staro dvosobno stanovanje v Ljubljani – in se odločijo za vračilo posojila v 15 letih, morajo mesečno vračati kakih 800 evrov kredita, to pa je le nekaj manj kot je povprečna neto plača. Midva bi kredit najela le stežka, saj sva zaposlena za določen čas in se lahko s kreditom na grbi znajdeva na cesti, če nama delodajalec ne podaljša pogodbe. To se v kriznih časih dogaja in meni, ki sem preglasno opozarjal na kršenje delovno-pravne zakonodaje s strani bivšega delodajalca, se je to pred kratkim že zgodilo!
Skratka, če nimaš lastnega kapitala ali kapitala staršev, si v brezizhodnem položaju. Najemnine in stroški pritiskajo in mladim poberejo praktično ves zaslužek. Podobnih primerov mladih brez lastnih stanovanj in služb za nedoločen čas poznam toliko, da generaciji okrog tridesetega leta starosti pravim kar »izgubljena generacija«. Zakaj izgubljena, boste vprašali? Zato ker si veliko mladih zaradi situacije, v kateri so se znašli, ne bo nikoli ustvarilo družine. Mnogi sicer razmišljajo o tem, da bi tvegali in vseeno imeli otroke. Nekateri se za naraščaj tudi odločijo, a če le eden izmed mladih staršev v takem primeru izgubi službo, ga družba označi za neodgovornega, ker si je brez varne zaposlitve in stanovanja sploh privoščil otroka.
Dejali boste, saj imamo stanovanjski sklad pa neprofitna stanovanja pa še kaj bi se našlo. Spoštovani, poglejte, koliko stanovanj se je zgradilo v sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja! Od očeta slišim, kako ugodna posojila je imela njihova generacija, da so bili celo prisiljeni vzeti ugodna posojila, medtem, ko smo mi prepuščeni trgu surovega kapitalizma – službam za določen čas, oderuškim kreditom in nenormalno visokim cenam stanovanj. Višja obdavčitev družin brez otrok pomeni za mlade, ki upajo na družino nekoč v boljši prihodnosti, nekaj takega kot milostni strel v glavo ranjenca.
Žalostno je, da se politiki v naši državi že od osamosvojitve ukvarjate s preteklostjo, ideološkimi spopadi, denacionalizacijo, odškodninami za generacije, ki jih je prizadela 2. svetovna vojna in z mejo s Hrvaško, ne znate pa niti približno poskrbeti za mlade, ki naj bi bili prihodnost te države!
Menite, da smo v Sloveniji za mlade storili dovolj, da smo socialna država, če smo na cedilu pustili cele generacije? Ali se po tem pismu še sprašujete, zakaj je nataliteta v naši državi tako nizka in zakaj so napovedi za prihodnje še bolj črnoglede? Ne bi raje namesto o dodatnih obdavčitvah za družine brez otrok storili kaj za to, da bi mladim v ugoden najem ponudili stanovanja, ki bi jih ti kasneje lahko odkupili? Res menite, da je obdavčitev (mladih) družin brez otrok prava rešitev?
Hvala za vaših pet minut in lepo pozdravljeni,
državljan Martin
Pošteno me je razburila obujena ideja o obdavčitvi družin brez otrok. In ker imate čas za govorjenje o tako nemogočih idejah (četudi izvzetih iz konteksta), upam da si boste vzeli pet minut za to, da preberete moje pismo.
S partnerko živiva v najetem stanovanju v Ljubljani, velikem kakih 30 kvadratnih metrov. Z višino najemnine sva zadovoljna, a če bi si želela ustvariti družino, v kateri bi imel otroci normalne pogoje za odraščanje, bi se slej ko prej morala presliti v večje stanovanje. Najemnina s stroški bi v tem primeru znesla vsaj 600, 700 evrov. Seveda bi stanovanje še raje kupila, a kaj ko banke zahtevajo, da v primeru hipotekarnega kredita kupec sam pokrije med 20 in 30 odstotki naložbe. V Ljubljani to pomeni, da za najem s hipoteko zavarovanega posojila potrebuješ več kot 20 tisoč evrov lastnega kapitala, kolikor je glede na višine dohodkov, najemnine in življenske stroške nemogoče privarčevati. Mogoče lahko toliko privarčujejo tisti, ki nimajo najemnin in srečneži z dohodki nad 2.000 evrov – a kaj, ko lahko mladi o tako visokih plačah večinoma le sanjamo.
Sama sva storila kar družba od naju pričakuje. Oba imava univerzitetno izobrazbo, nisva zadolžena pri bankah, imava delo in celo nekoliko nadpovprečne zaslužke. In ravno v zaslužkih je problem! Zasluživa namreč preveč, da bi lahko kandidirala za najem ali nakup državnih ali občinskih neprofitnih stanovanj, obenem pa zasluživa premalo, da bi si kupila svoje stanovanje.
Mladi, ki najamejo 100 tisoč evrov posojila – kar z 20 tisoč evri lastnega vložka zadostuje za staro dvosobno stanovanje v Ljubljani – in se odločijo za vračilo posojila v 15 letih, morajo mesečno vračati kakih 800 evrov kredita, to pa je le nekaj manj kot je povprečna neto plača. Midva bi kredit najela le stežka, saj sva zaposlena za določen čas in se lahko s kreditom na grbi znajdeva na cesti, če nama delodajalec ne podaljša pogodbe. To se v kriznih časih dogaja in meni, ki sem preglasno opozarjal na kršenje delovno-pravne zakonodaje s strani bivšega delodajalca, se je to pred kratkim že zgodilo!
Skratka, če nimaš lastnega kapitala ali kapitala staršev, si v brezizhodnem položaju. Najemnine in stroški pritiskajo in mladim poberejo praktično ves zaslužek. Podobnih primerov mladih brez lastnih stanovanj in služb za nedoločen čas poznam toliko, da generaciji okrog tridesetega leta starosti pravim kar »izgubljena generacija«. Zakaj izgubljena, boste vprašali? Zato ker si veliko mladih zaradi situacije, v kateri so se znašli, ne bo nikoli ustvarilo družine. Mnogi sicer razmišljajo o tem, da bi tvegali in vseeno imeli otroke. Nekateri se za naraščaj tudi odločijo, a če le eden izmed mladih staršev v takem primeru izgubi službo, ga družba označi za neodgovornega, ker si je brez varne zaposlitve in stanovanja sploh privoščil otroka.
Dejali boste, saj imamo stanovanjski sklad pa neprofitna stanovanja pa še kaj bi se našlo. Spoštovani, poglejte, koliko stanovanj se je zgradilo v sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja! Od očeta slišim, kako ugodna posojila je imela njihova generacija, da so bili celo prisiljeni vzeti ugodna posojila, medtem, ko smo mi prepuščeni trgu surovega kapitalizma – službam za določen čas, oderuškim kreditom in nenormalno visokim cenam stanovanj. Višja obdavčitev družin brez otrok pomeni za mlade, ki upajo na družino nekoč v boljši prihodnosti, nekaj takega kot milostni strel v glavo ranjenca.
Žalostno je, da se politiki v naši državi že od osamosvojitve ukvarjate s preteklostjo, ideološkimi spopadi, denacionalizacijo, odškodninami za generacije, ki jih je prizadela 2. svetovna vojna in z mejo s Hrvaško, ne znate pa niti približno poskrbeti za mlade, ki naj bi bili prihodnost te države!
Menite, da smo v Sloveniji za mlade storili dovolj, da smo socialna država, če smo na cedilu pustili cele generacije? Ali se po tem pismu še sprašujete, zakaj je nataliteta v naši državi tako nizka in zakaj so napovedi za prihodnje še bolj črnoglede? Ne bi raje namesto o dodatnih obdavčitvah za družine brez otrok storili kaj za to, da bi mladim v ugoden najem ponudili stanovanja, ki bi jih ti kasneje lahko odkupili? Res menite, da je obdavčitev (mladih) družin brez otrok prava rešitev?
Hvala za vaših pet minut in lepo pozdravljeni,
državljan Martin
ponedeljek, 6. julij 2009
Ivo, kaj bi ti brez Slovenije?!
Najsibo res kriv Chuck Norris, mafija, ki ga je izsiljevala, ali to, da noče biti premier v svetu, v katerem ni Michaela Jacksona. Sanader je hotel svoj odstop prikazati kot viteško dejanje frajerja, ki nikakor ni odvisen od politike! Pa ja de! Ne spomnim se politika, ki bi z vrha politike odstopil kar tako, brez veze, zdrav in (še pred časom) poln načrtov. Politika je preveč privlačna, da bi nekdo odšel kar tako.
Sanader je mislil, da so Hrvati naivni in da jih bo nategnil s svojo plemenitostjo (glede na rezultate volitev bi sklepal, da bolje pozna svoj narod). Celo primerjal se je z Dioklecijanom, ki je bil veliki reformator rimskega cesarstva in je za sabo pustil nekaj oprijemljivih rezultatov. No, po napovedanem odstopu so ga skoraj vsi njegovi napadli, češ da je stisnil rep med noge, da ni kos krizi, da je državo pripeljal v brezihoden položaj ipd.
Kronološko zanimivo pa je, da smo bili že naslednji dan priča zelo prozornemu političnemu spinu, namenjenemu domači javnosti. Če prvi dan hrvaški vitez ni omenjal Slovenije in je prodajal le svoje viteštvo, pa je že drugi dan, ko je videl, da mu narod ni nasedel, v intervjuju za Jutarnji list dejal, da je hotel šokirati Evropo, da ima dovolj slovenske blokade in slovenskih »izsiljevanj« ... Na konvenciji HDZ konec tedna je z ostro retoriko nadaljeval in še bolj žugal proti Ljubljani z neumnostmi, da mi kao hočemo njihovo ozemlje ...
In slovenska politika je bila spet izzvana. K sreči so naši politiki enkrat reagirali dovolj zrelo in skoraj brez izjem niso skočili nazaj – tudi to je statement in to zelo jasen: z nekom, ki ni sposoben voditi države in za vse krivi Slovence, se ne mislimo ukvarjati. Upam, da bodo pri tem tudi vztrajali! Sprenevedanje, ki smo mu priča v Sanaderjevmu primeru, je žal precej tipično za Balkan: ko izgubiš tekmo, je kriv sudija in ne slaba igra ekipe, ko nisi sposoben voditi države, je kriva opozicija ali sosedi, pri Hrvatih so bili v devetdesetih za vse krivi Srbi, danes so Slovenci ...
Za vodenje države je zagotovo potrebno več samorefleksije. Če bi jo bili politiki HDZ sposobni, bi našo blokado lahko odpravili čez noč. Sporne pogajalske zemljevide bi umaknili ali jih spretno spremenili, da ne bi meje risali v Piranskem zalivu, ampak bi se morje zabrisano nadaljevalo severno od Savudrijskega rta, pri načrtu železniških omrežij na zemljevidu Hrvaške zagotovo ne bi rabili risati meje sredi Piranskega zaliva, saj vlaki tam ne vozijo ... Zakone, ki izrecno omenjajo sporne zaselke, bi lahko spremenili na vsaki seji parlamenta, ne da bi njihova javnost sploh izvedela za to ...
A če si trmast, si trmast – in potem se težko premakneš naprej. Mi pa smo kratkovidni, kot je danes v saboru izjavila Kosorjeva. Naj ona s svojo daljnovidnostjo vodi državo po starem še naprej. In če bo iz nje naredila krompirjevo solato, ki jo je omenjala v saboru, ji lahko zaželimo le srečo! Slovenci se zagotovo mnogo preveč ukvarjamo s Hrvati. Tako mediji kot politika. Odnosi med narodoma pa so z vsako nestrpno izjavo vse slabši. Naša politika bi naredila najboljšo potezo, če bi vse izjave, razen neposrednih verbalnih napadov nanjo, enostavno ignorirala! Do kdaj? Lahko tudi do leta 2020 ali 2030. Nam se manj mudi kot Hrvatom. Oni se itak obnašajo, kot da so samozadostni.
Sanader je mislil, da so Hrvati naivni in da jih bo nategnil s svojo plemenitostjo (glede na rezultate volitev bi sklepal, da bolje pozna svoj narod). Celo primerjal se je z Dioklecijanom, ki je bil veliki reformator rimskega cesarstva in je za sabo pustil nekaj oprijemljivih rezultatov. No, po napovedanem odstopu so ga skoraj vsi njegovi napadli, češ da je stisnil rep med noge, da ni kos krizi, da je državo pripeljal v brezihoden položaj ipd.
Kronološko zanimivo pa je, da smo bili že naslednji dan priča zelo prozornemu političnemu spinu, namenjenemu domači javnosti. Če prvi dan hrvaški vitez ni omenjal Slovenije in je prodajal le svoje viteštvo, pa je že drugi dan, ko je videl, da mu narod ni nasedel, v intervjuju za Jutarnji list dejal, da je hotel šokirati Evropo, da ima dovolj slovenske blokade in slovenskih »izsiljevanj« ... Na konvenciji HDZ konec tedna je z ostro retoriko nadaljeval in še bolj žugal proti Ljubljani z neumnostmi, da mi kao hočemo njihovo ozemlje ...
In slovenska politika je bila spet izzvana. K sreči so naši politiki enkrat reagirali dovolj zrelo in skoraj brez izjem niso skočili nazaj – tudi to je statement in to zelo jasen: z nekom, ki ni sposoben voditi države in za vse krivi Slovence, se ne mislimo ukvarjati. Upam, da bodo pri tem tudi vztrajali! Sprenevedanje, ki smo mu priča v Sanaderjevmu primeru, je žal precej tipično za Balkan: ko izgubiš tekmo, je kriv sudija in ne slaba igra ekipe, ko nisi sposoben voditi države, je kriva opozicija ali sosedi, pri Hrvatih so bili v devetdesetih za vse krivi Srbi, danes so Slovenci ...
Za vodenje države je zagotovo potrebno več samorefleksije. Če bi jo bili politiki HDZ sposobni, bi našo blokado lahko odpravili čez noč. Sporne pogajalske zemljevide bi umaknili ali jih spretno spremenili, da ne bi meje risali v Piranskem zalivu, ampak bi se morje zabrisano nadaljevalo severno od Savudrijskega rta, pri načrtu železniških omrežij na zemljevidu Hrvaške zagotovo ne bi rabili risati meje sredi Piranskega zaliva, saj vlaki tam ne vozijo ... Zakone, ki izrecno omenjajo sporne zaselke, bi lahko spremenili na vsaki seji parlamenta, ne da bi njihova javnost sploh izvedela za to ...
A če si trmast, si trmast – in potem se težko premakneš naprej. Mi pa smo kratkovidni, kot je danes v saboru izjavila Kosorjeva. Naj ona s svojo daljnovidnostjo vodi državo po starem še naprej. In če bo iz nje naredila krompirjevo solato, ki jo je omenjala v saboru, ji lahko zaželimo le srečo! Slovenci se zagotovo mnogo preveč ukvarjamo s Hrvati. Tako mediji kot politika. Odnosi med narodoma pa so z vsako nestrpno izjavo vse slabši. Naša politika bi naredila najboljšo potezo, če bi vse izjave, razen neposrednih verbalnih napadov nanjo, enostavno ignorirala! Do kdaj? Lahko tudi do leta 2020 ali 2030. Nam se manj mudi kot Hrvatom. Oni se itak obnašajo, kot da so samozadostni.
Naročite se na:
Objave (Atom)