Slovenci ziheraši, Hrvati ...

Slovenci smo po naravi ziheraši. Drznost ni ravno naša značilnost. Izjema so redki posamezniki, ki jim gre ziheraštvo tako na živce, da se vržejo v ekstremne športe. Ampak teh ljudi je tako malo, da jih lahko razumemo kot standardni odklon v statistiki. No, še nekaj se jih izživlja na cestah, ampak tudi to je zgodba o ziheraštvu. Divjaki na cestah so namreč ziher, da se njim ne more nič zgoditi! Večina Slovencev pa raje trpi, kot da bi z odločnimi koraki stvari, ki jih težijo, premaknili z mrtve točke – saj niso ziher, da bi se jim odločni koraki obrestovali.

Ta nacionalna značilnost se odraža tudi v politiki in pri reševanju za mnoge najpomembnejšega zunanjepolitičnega vprašanja, meje s Hrvati. Ziheraštvo je posebej izpostavljeno tudi pri nekaterih posmeznikih, ki v Sloveniji veljajo za opinion makerje. Ker ne poznajo podrobnosti arbitražnega sporazuma, bi se mu najraje kar odpovedali, saj niso ziher, da bi s tem načinom reševanja mejnega spora Slovenija dobila, kar ji gre. Menijo, da je mediacija ali dvostranski sporazum bolj ziher način, da pridemo do stika z odprtim morjem. Če pa bi to držalo, bi bilo vprašanje meje že rešeno.

Sicer pa ziherašem verjetno noben sporazum ne bo dovolj ziher, dovolj waterproof, da bi ga podprli. Raje bodo jamrali, da se Sloveniji dogajajo krivice, kot, da bi tvegali in mogoče nekaj zgubili, v vsakem primeru pa dobili več kot se zdi – dobre odnose s sosedi, ki jih sicer (zaradi političnih sporov) ne marajo najbolj, a jih zaradi gospodarstva in dopustov potrebujejo. Kot Hrvati potrebujejo Slovenijo ... da ne omenjam tega, da smo naravni zavezniki predvsem proti Italijanom!

Pri tem nekateri ziheraški opinion makerji predlog arbitražnega sporazuma primerjajo z izgubo Koroške po prvi in dela Primorske po drugi svetovni vojni! A glej paradoks, ravno ta ozemlja so bila izgubljena zaradi – slovenskega ziheraštva. Po prvi svetovni vojni predsednik narodne vlade Anton Korošec ni pravočasno dovolil zasedbe Celovca, saj ni bil ziher, če imajo dovolj hrane za vse prebivalce. Dobro, da se Maister, ki ni bil ziheraš, ni z njim posvetoval glede zasedbe Maribora. Trst pa smo izgubili, ker Tito (po mami Slovenec) ni bil ziher, ali ga bodo Rusi podprli in je raje umaknil vojsko iz kasnejše cone A Svobodnega tržaškega ozemlja.

Ker glede arbitraže nekateri opinion makerji niso ziher, bi se raje umaknili. A zdaj, ko je blokada Hrvaške pri pogajanjih z Brusljem umaknjena, bi Slovenija, če se umakne iz arbitražnega sporazuma, kvečjemu izgubila. Pred mednarodno javnostjo bi se pokazala kot tista, ki je preprečila reševanje mejnega vprašanja z arbitražo, močni hrvaški lobiji v Evropi pa bi Slovenijo predstavili še kot tisto, ki ni pristala niti na mediacijo niti ni znala doseči dvostranskega sporazuma.

Ker se Hrvaški po umiku blokade nikamor ne mudi, kaže, da ziheraši v Sloveniji nevede igrajo na takte iz Zagreba. Če jim namreč uspe preprečiti sprejem arbitražnega sporazuma v Sloveniji, bo reševanje mejnega spora spet obstalo na mrtvi točki. Ne le, da bi Slovenija v tem primeru izpadla kot tista, ki je spet pokvarila igro, Hrvaška bi slavila prepričljivo zmago, ker se je izognila blokadi in reševanju mejnega vprašanja. To lahko zaradi Zagreba ostane nerešeno še leta – stanje na terenu namreč Hrvaški povsem ustreza.

Zato umika od sporazuma s slovenske strani ne sme biti, pri arbitraži je treba vztrajati, če je le v 3. b točki sporazuma beseda junction. Verjamem, da je, saj bi v nasprotnem Kosorjeva pristala na to, da sporazum postane javen. Če to drži, potem je žogica še na slovenski strani. Slovenija Hrvaški še vedno lahko stisne blokado, če do konca pogajanj z EU v Zagrebu ne ratificirajo arbitražnega sporazuma. Če bo arbitražni sporazum že padel, naj raje pade na Hrvaškem. Naj tokrat kot ziheraši raje izpadejo Hrvati.