Zgodovino pišejo zmagovalci

Zgodovino pišejo zmagovalci! To pogosto slišimo, a malokdaj pomislimo, kaj to pravzaprav pomeni in kako daljnosežne posledice lahko »zgodovina zmagovalcev« ima.

Na etničnem zemljevidu Jugoslavije iz leta 1991 je poleg Slovenije etnično najbolj homogen del tedanje skupne države predstavljala »ožja Srbija«, ki je glede na etnično sestavo okolice precej izstopala. Vedno se mi je zdelo zanimivo, da v Srbiji z redkimi izjemami, kot je Sandžak, ne živi veliko muslimanov, čeprav so Turki vladali današnji Srbiji dlje kot Bosni in Hercegovini. V enem sarajevskih muzejev pa mi je kustos, ki je imel nekoliko preveč časa, odgovoril na vprašanje o neprisotnosti muslimanov v večjem delu Srbije – in mi potrdil, da zgodovino pišejo zmagovalci.

Za kaj gre? Veliko srbskih mest je v času Osmanskega cesarstva z islamizacijo lokalnega prebivalstva in priseljevanjem Turkov postalo pretežno muslimanskih. Med mesta z nekoč večinsko muslimanskim prebivalstvom sodijo tudi Beograd, Šabac, Valjevo, Užice, veliko muslimanov je bilo tudi drugod v Srbiji. Z vstajami Srbov so v prvi polovici 19. stoletja odšli ali pobegnili številni etnični Turki, leta 1862 pa so na konferenci v carigrajskem predmestju Kanlidža na pobudo Rusije, Francije in Velike Britanije dosegli dogovor o izselitvi muslimanov iz Srbije, čeprav je bila večina med njimi slovanskega porekla. Konferenca je bila sklicana po manjši vstaji Srbov, ki niso več prenašali turške nadoblasti in nasilja.

Večina pregnanih muslimanov je odšla v takrat še turški Sandžak in v Bosno (ki je leta 1878 prišla pod Avstro-Ogrsko), nekaj tudi v Turčijo. Med izgnanimi muslimani iz Beograda, ki so odšli v BiH, je bila tudi družina prvega predsednika samostojne BiH Alije Izetbegovića.

Po pripovedovanju že omenjenega kustosa je Srbija, ko so ji na berlinskem kongresu leta 1878 priznali polno neodvisnost, dobila »koncesije« za izgon vseh muslimanov iz do takrat pridobljenih ozemelj. Srbsko in bosensko zgodovinopisje seveda operirata z različnimi podatki, a izgon muslimanov naj bi bil iz večjega dela Srbije končan leta 1876, iz jugovzhodne Srbije pa leta 1882, štiri leta po priznanju samostojnosti. Ko je Srbija leta 1912 osvojila še Sandžak, Kosovo, Makedonijo in kasneje nadvladala še druge dele bodoče Jugoslavije, »koncesij« za izgon ni imela več. Tudi zato muslimani v delih Sandžaka, ki je bil do balkanskih vojn turški, predstavljajo večinsko prebivalstvo, kar se je drugje v Srbiji spremenilo že pred stoletjem in pol.

Nekaj takrat zamujenega so poskusili velikosrbski politiki in vojskovodje nadoknaditi v zadnji vojni med letoma 1992 in 95, ko so nadaljevali izvrševanje velikosrbskega načrta, t. i. »Načertanij« iz leta 1844. Posledice tega so čutili tudi v delih vzhodne Bosne nekoč večinski Bošnjaki, ki so jih večinoma pregnali 100 kilometrov zahodno od Drine, rezultat izpolnjevanja tega načrta je po mnenju mnogih tudi genocid v Srebrenici. (Nekaj tisoč Bošnjakov v bližnji Foči so četniki pobili že med 2. svetovno vojno, to pa so jim s prepustitvijo komande nad mestom omogočili Italijani, ki so kontrolirali območje, menda kot maščevanje za hrabro bošnjaško bojevanje na Soški fronti med 1. svetovno vojno.)

Uradna jugoslovanska zgodovina je v imenu Bratstva in enotnosti širši javnosti zamolčala velik del zgodovinske resnice (in v tem blogu je opisan le majhen košček). Verjetno je tudi v selektivni zgodovini razlog, da Svet ni poznal ali je vsaj podcenjeval težnje nacionalističnih balkanskih politikov, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja videli priložnost za dokončanje načrtov o ustvarjanju »velikih« domovin. Zato lahko del krivde za balkanske morije, ki so rezultirale v stotisočih žrtvah in že nevemkaterih selitvah balkanskih narodov pripišemo tudi tej zgodovini in politiki, ki je stala za njo. Ali je kdo iz tega potegnil lekcijo za prihodnost, pa je že drugo vprašanje!