Davčna uprava kot duh iz preteklosti

Danes sem spet spoznal, kako briljantno namazan stroj je naša javna uprava. Le deset dni po tem, ko bi poslal obrazec o plačilu prispevkov za socialno varnost zasebnikov – če ne bi bil zaposlen – sem prejel pošto, da prispevkov za oktober še nisem plačal in naj to storim v petih dneh, sicer me bo moja ljuba država, ki ji nisem še nikoli pozabil plačati niti centa, kaznovala. Ni milosti za državljane!

A glej ga zlomka, od 1. 10. nisem več zasebnik. Dursu sem poslal vse, kar so potrebovali in se čudil, da sem zadeve uredil kar preko klasične pošte in nisem rabil osebno skakat od uradnika do uradnika, kot sem bil prisiljen početi ob pridobitvi statusa zasebnika pred leti. Ta vtis je bil kot kaže napačen, saj brez tega, da se jim gleda pod prste, očitno v sistemu ne znajo spremeniti statusa državljana. Ker me je zadeva pogrela, sem takoj poklical svojo bivšo davčno referentko, ki pa ni bila dosegljiva, ker – kot mi je povedal vratar, ki je dvignil telefon šele v tretjem poskusu – so imeli ravno vajo iz evakuacije! Super, očitno jih je strah, da jih bo kak jezni državljan zažgal, ker so nesposobni. In se grejo »bejžmo, gori« takrat, ko bi moral biti delovni dan na vrhuncu in imajo, vsaj tako piše na spletni strani, uradne ure po telefonu.

Bral sem, da imajo zastarel informacijski sistem in da za velike milijone evrov kupujejo novega, a takih napak si ne bi smeli privoščiti. V času, ko tale žolč zlivam na računalnik, sem še nekajkrat klical na Durs, a žal neuspešno. Ali so se odločili, da mi bodo kot državni organ svojo moč izkazovali na ta način, da jim bom moral posvetiti ves dan ali pa je kak jezni državljan, ki je čakal pred vrati – ko so bili uradniki že ravno evakuirani –, v znak protesta stavbo res podkuril. To pa ne bi bilo dobro, ker bi potem zli duh Dursa še dolgo strašil po Kranjskem – pa i šire!

Sile kontinuitete in Rudolf Maister

Besedna zveza »sile kontinuitete« se v slovenski politiki uporablja in zlorablja precej pogosto. Ob tem se strankam, ki se jim tovrstna kontinuiteta pripisuje, pogosto odreka pristojnosti na področjih, kjer naj bi kontinuiteta pustila negativne posledice. Zanimivo pa je, da se kontinuitete nihče ni spomnil pri reševanju mejnega vprašanja s Hrvaško in potegnil vzporednic s preteklimi reševanji mejnih vprašanj.

SLS, ki je na svojo zgodovino zelo ponosna in poudarja svoje več kot stoletne korenine kot »pravna naslednica zgodovinske SLS«, je imela v preteklosti sila negativno vlogo pri postavljanju državnih meja naše domovine. Ob dnevu, ko se spominjamo generala Maistra, sem na spletni strani Ljudske stanke našel lanskoletno sporočilo, ki poje hvalo enemu največjih slovenskih generalov, niti z besedo pa ne omenja Narodne vlade. To so jo vodili člani SLS-a, katere predsednik je bil Anton Korošec. Narodna vlada Maistrovim in Malgajevim vojakom ni dala dovoljenja, da bi na enak način kot Maribor Slovencem priborili tudi Celovec. Koroško glavno mesto je bilo po prvi svetovni vojni približno toliko slovensko kot Maribor. V vladi (in verjetno tudi v SLS-u) so bili mnenja, da za zasedbo Celovca ni dovolj živeža, kar se je izkazalo za napačno, kasnejša zasedba mesta in plebiscit (južno od Celovca) pa sta postala eno bolj žalostnih poglavij slovenske zgodovine.

Ne trdim, da se v SLS-u motijo tudi danes, ko nasprotujejo mejnemu dogovoru s Hrvaško, a če bi dali besedni zvezi »sile kontinuitete« veljavo v slovenski politiki, potem SLS pri reševanju mejnega vprašanja s Hrvaško ne bi smel imeti besede. Zgodovina je krut sodnik, ali bo SLS-u tokrat dala prav, pa bomo še videli.