Zamolčani in pozabljeni - protislovenski "Slovenci"

Zgodovina vedno znova preseneti, sploh, če beremo o stvareh, o katerih nas uradno šolsko zgodovinopisje ne uči. Težko je razumeti, zakaj so nas učili, da smo bili med drugo svetovno vojno vsi Slovenci na pravi strani. Bi bili kot narod kaj manj samozavestni, če bi nas učili, kdo vse je bil na oni strani? O domobrancih in drugih kvizlingih danes vemo veliko. Koliko pa je zatajenih Slovencev, ki so bili zvesti Mussoliniju, Hitlerju in še pred njima kaki tuji sovražni vojski? Veliko, sploh če mednje štejemo vse, ki so zatajili slovenske korenine.

Najbolj razvpit med temi je zagotovo Odilo Globocnik, eden najhujših nemških vojnih zločincev. Naziv enega najhujših nacističnih vojnih zločincev si je Globocnik prislužil zaradi zaradi odgovornosti za likvidacijo pol milijona Judov v Varšavskem getu, za smrt Judov v getu v Bialystoku, za množične deportacije Poljakov. Skupaj ima ta slovenskega naroda sin, ki je sebe štel za Nemca, na vesti kar milijon in pol življenj! Med Slovenci je najbolj znan kot zloglasni poveljnik tržaške Rižarne, koncentracijskega taborišča, kjer je umrlo med 3.000 in 5.000 Slovencev, Hrvatov, Judov in italijanskih antifašistov. Zanimivo, Globocnik je bil v Trstu, kjer je poveljeval nemškim silam in bil odgovoren za Rižarno, tudi rojen. Sicer je odraščal največ v Celovcu, njegova družina pa je po očetovi strani izvirala iz Tržiča, po mamini strani pa je bil Banatski Čeh z nemško babico.

Nasploh se zdi, da je bil Trst nekoč kovnica protislovencev tipa Globocnik. Eden glavnih tržaških trgov, Piazza Oberdan, bi se tako moral pravzaprav imenovati Piazza Oberdank. Guglielmo Oberdan, italijanski nacionalist, iredentist, ki se je zavzemal za priključitev Trsta k Italiji in so ga leta 1882 obesili, ker je nameraval med obiskom Trsta z bombo ubiti prvega avstro-ogrca Franca Jožefa, se je namreč rodil kot Wilhelm Oberdank. Priimek Oberdank je dobil po svoji mami, Slovenki iz Vipavske doline, kljub temu pa je postal zaveden Italijan in je še danes velja za enega večjih herojev med italijanskimi desničarji. Če po mami ni podedoval ljubezni do njenega naroda, je, hm, podedoval vsaj bojevitost!

Pa ni bil Oberdank edini "Slovenec", ki je bil nesmrtno zvest Italijanom. Slovenec je zasedal visok položaj tudi v Mussolinijevi vladi! Giuseppe Cobolli Gigli, minister za javna dela v fašistični vladi v letih 1935-39, se je rodil v Trstu leta 1892 kot Josip Kobolj. Po 1. svetovni vojni se je pridružil fašistom, si nadel vzdevek Giulio Italico, poitalijančil ime in priimek ter jima kasneje dodal še priimek Gigli. Zavzemal se je za etnično čiščenje Istre in pred 2. svetovno vojno pozival k metanju Slovencev in Hrvatov v fojbe! Kobolj je končal neznano kje in kdaj, datum in kraj njegove smrti sta neznana. Sin tega fašističnega poitalijančenca, Giovanni Cobolli Gigli, je leta 2006 postal predsednik italijanskega nogometnega velikana Juventusa!

Sicer je v Trstu še danes veliko fašistov s slovenskimi priimki. Na nekem spletnem forumu sem bral o slovenskih koreninah nekaterih članov zdaj že nekdanjega Finijevega Nacionalnega zavezništva, katerega podmladek riše kljukaste križe in druge protislovenske grafite. Ko sem našel kandidatno listo za mestni svet iz leta 2006, je bil na njej na prvem mestu Franco Bandelli (Bandelj), malo pod njim Fulvio Sluga, na listi pa je bilo najti še priimke Samec, Braico (Brajko), Cetin ...

Podatek je zanimiv, če vemo, da so fašisti priimke ob poitalijančevanju praviloma iznakazili do neprepoznavnosti. Tako je izvrstni tržaški zgodovinar Jože Pirjevec diplomiral kot Giuseppe Pierazzi, z imenom in priimkom, ki so mu ga vsilili fašisti. Kasneje je ime in priimek spremenil (nazaj) v slovensko obliko, a za kaj takega ima najbrž pogum le malo ljudi, saj je konformizem enostavno preveč – komot.

Priimki številnih tržaških fašistov, ki zvenijo slovensko, so seveda posledica tega, da so bili ti ljudje večinoma poitalijančeni že pred časi fašizma. Številni med temi neofašisti so potomci Slovencev, ki so se po naselitvi v obalna mesta v 17., 18., 19. stoletju poitalijančili. A ravno to poitalijančenje ovrže teorijo, da so bila istrska obalna mesta vedno italijanska. Bolj verjetno se zdi, da so številni Slovenci in Hrvati po naselitvi v teh mestih v generaciji ali dveh prevzeli romansko identiteto. Podobno se je namreč dogajalo tudi po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Nekoč sem naletel na podatek iz neke raziskave (če kdo ve, kje jo najti, naj mi sporoči), po kateri je imelo 80 % Nemcev v nekoč pretežno nemškem Slovenj Gradcu slovenske korenine. Tudi družina slavega skladatelja Huga Wolfa se je pred prihodom v Slovenj Gradec pisala Vouk.

V tem kontekstu je treba omeniti tudi številne vindišarje (ki jih namenoma pišem z malo začetnico), "Slovence", ki so zavzeto branili nemško Koroško in tudi Štajersko. Med brambovci, ki so borili proti priključitvi Koroške k Jugoslaviji in kasneje proti vsemu slovenskemu na avstrijskem Koroškem, so bili številni Slovenci (glej http://www.kab.or.at/old_hp/persoenlichkeiten.html) oziroma vindišarji, večina med njimi s ponemčenimi priimki, ki so bili nekoč slovenski: Perko, Zorko, Kraigher, Šumi, Čavko, Čečovnik ... Tisti med njimi, ki so dočakali anšlus, so se kasneje praviloma pridružili nacistom. Franz Kraigher je bil celo vodja obveščevalcev pri desantu na Drvar, v katerem so želeli zajeti Tita.

Nacisti pa so prihajali tudi iz drugih koncev Slovenije. Ivan Mikl (aka Johann Mikl/Mickl) iz Zenkovcev pri Radgoni (vas leži ob mejni reki Kučnici in je ena od nekdaj petih povsem slovenskih vasi v radgonskem kotu, še ena vas z enakim imenom Zenkovci pa leži tudi kaka dva kilometra stran, na slovenski strani meje in mnogi viri kraj rojstva Mikla (napačno?) postavljajo sem), se je po 1. svetovni vojni kot avstrijski vojak zavzeto boril proti našim Maistorvim borcem, med boji za severno mejo vodil napad na Radgono, po anšlusu leta 1938 pa se je kot visoki častnik avstrijske vojske pridružil Wehrmachtu in se pod kljukastim križem boril na domala vseh frontah. Za zasluge za Nemški rajh je prejel številna nacistična odlikovanja in celo naziv generalpodpolkovnika, kar pa mu ni pomagalo, ko so ga aprila 1945 partizani ranili v bitki pri 700 metrov visokem prelazu Vratnik nad Senjem na Hrvaškem. Konca vojne ni dočakal, saj je umrl dan zatem, ko ga je našel partizanski metek.

Zagotovo slovenskega porekla je bil tudi Hugo Primozic (Primožič), v Baden-Würtenbergu rojeni sin Slovenca in Nemke, ki je med 2. svetovno vojno postal eden najboljših uničevalcev zavezniških tankov. Za 68 uničenih tankov je kot prvi podčastnik Wehrmachta dobil železni križec prvega razreda, kasneje pa je prejel še križec drugega razreda in viteški križec s hrastovimi listi, kar med nacisti in zbiralci tovrstnih reliktov velja za posebej nobel zadevo.

Po nekaterih podatkih je bil slovenskega porekla tudi v Prusiji rojeni Hans Jeschonnek ali Ivan Ježovnik (njegov oče naj bi izviral iz Savinjske doline), generalpolkovnik letalstva in načelnik štaba nemške Luftwaffe.

Nacistov, ki verjetno niso bili več Slovenci že vsaj kako generacijo, nosili pa so slovenske priimke, je še kar precej. V Luftwaffe tako najdemo še enega avstrijskega Štajerca s slovenskim priimkom. V Gradcu rojeni Gordon Gollob (v kateri rod vojske bolj sodi golob kot v letalstvo?!), ki velja za enega najboljših pilotov nacistične Nemčije, je bil prvi, ki je v Luftwaffe dobil 150 zračnih bitk!

V Gradcu je bil rojen še en nacist s slovensko zvenečim priimkom, Edward Roschmann (Rožman), znan kot klavec iz Rige. Kot drugi človek koncentracijskega taborišča v glavnem mestu Latvije ima na vesti 35.000 žrtev, razvpit pa je po tem, da je rad gledal, kako še žive ujetnike trgajo psi.

Ne prav daleč od prej omenjenega nacista Mikla iz Zenkovcev pri avstrijski Radgoni sta se rodila dva nacista, ki sta bila še pred kratkim najbolj iskana živa vojna zločinca iz 2. svetovne vojne, a njuna priimka ne kažeta na slovenske korenine. V avstrijski Radgoni se je rodil SS-ovski zdravnik Aribert Heim (njegovo smrt so potrdili pred kratkim, pred tem pa je bil najbolj iskani še živeči nacistični zločinec), ki si je v koncentracijskem taborišču Mauthausen zaradi nepojmljivo krutih mučenj in poskusov na ljudeh prislužil vzdevek Doktor Smrt. Blizu Jennersdorfa ali Ženavcev na južnem Gradiščanskem, kakih 20 kilometrov od slovenske meje, pa je bil rojen Alois Brunner, ki je odgovoren za smrt 140.000 Judov in velja za trenutno najbolj iskanega živega nacističnega zločinca.

Zanimivo je brati rojstne kraje drugih razvpitih avstrijskih nacistov, saj so se števini rodili blizu slovenske meje. Na seznamu avstrijskih koroških nacistov tako najdemo Ernsta Lercha in Hannsa Albina Rauterja (tudi pri nas pogost priimek) iz Celovca, Friedricha Rainerja (usmrčenega v Ljubljani) iz Šentvida na Glini severno od Celovca, Juliusa Ringla iz Velikovca, Huberta Klausnerja iz Rablja blizu italijanskega Trbiža ... Znan je podatek, da so večji del osebja nemških okupacijskih silah na Spodnjem Štajerskem in Gorenjskem predstavljali Avstrijci. Upam si sklepati, da so bili med njimi mnogi tudi "slovenskega" porekla.