Davčna uprava kot duh iz preteklosti

Danes sem spet spoznal, kako briljantno namazan stroj je naša javna uprava. Le deset dni po tem, ko bi poslal obrazec o plačilu prispevkov za socialno varnost zasebnikov – če ne bi bil zaposlen – sem prejel pošto, da prispevkov za oktober še nisem plačal in naj to storim v petih dneh, sicer me bo moja ljuba država, ki ji nisem še nikoli pozabil plačati niti centa, kaznovala. Ni milosti za državljane!

A glej ga zlomka, od 1. 10. nisem več zasebnik. Dursu sem poslal vse, kar so potrebovali in se čudil, da sem zadeve uredil kar preko klasične pošte in nisem rabil osebno skakat od uradnika do uradnika, kot sem bil prisiljen početi ob pridobitvi statusa zasebnika pred leti. Ta vtis je bil kot kaže napačen, saj brez tega, da se jim gleda pod prste, očitno v sistemu ne znajo spremeniti statusa državljana. Ker me je zadeva pogrela, sem takoj poklical svojo bivšo davčno referentko, ki pa ni bila dosegljiva, ker – kot mi je povedal vratar, ki je dvignil telefon šele v tretjem poskusu – so imeli ravno vajo iz evakuacije! Super, očitno jih je strah, da jih bo kak jezni državljan zažgal, ker so nesposobni. In se grejo »bejžmo, gori« takrat, ko bi moral biti delovni dan na vrhuncu in imajo, vsaj tako piše na spletni strani, uradne ure po telefonu.

Bral sem, da imajo zastarel informacijski sistem in da za velike milijone evrov kupujejo novega, a takih napak si ne bi smeli privoščiti. V času, ko tale žolč zlivam na računalnik, sem še nekajkrat klical na Durs, a žal neuspešno. Ali so se odločili, da mi bodo kot državni organ svojo moč izkazovali na ta način, da jim bom moral posvetiti ves dan ali pa je kak jezni državljan, ki je čakal pred vrati – ko so bili uradniki že ravno evakuirani –, v znak protesta stavbo res podkuril. To pa ne bi bilo dobro, ker bi potem zli duh Dursa še dolgo strašil po Kranjskem – pa i šire!