Besedna zveza »sile kontinuitete« se v slovenski politiki uporablja in zlorablja precej pogosto. Ob tem se strankam, ki se jim tovrstna kontinuiteta pripisuje, pogosto odreka pristojnosti na področjih, kjer naj bi kontinuiteta pustila negativne posledice. Zanimivo pa je, da se kontinuitete nihče ni spomnil pri reševanju mejnega vprašanja s Hrvaško in potegnil vzporednic s preteklimi reševanji mejnih vprašanj.
SLS, ki je na svojo zgodovino zelo ponosna in poudarja svoje več kot stoletne korenine kot »pravna naslednica zgodovinske SLS«, je imela v preteklosti sila negativno vlogo pri postavljanju državnih meja naše domovine. Ob dnevu, ko se spominjamo generala Maistra, sem na spletni strani Ljudske stanke našel lanskoletno sporočilo, ki poje hvalo enemu največjih slovenskih generalov, niti z besedo pa ne omenja Narodne vlade. To so jo vodili člani SLS-a, katere predsednik je bil Anton Korošec. Narodna vlada Maistrovim in Malgajevim vojakom ni dala dovoljenja, da bi na enak način kot Maribor Slovencem priborili tudi Celovec. Koroško glavno mesto je bilo po prvi svetovni vojni približno toliko slovensko kot Maribor. V vladi (in verjetno tudi v SLS-u) so bili mnenja, da za zasedbo Celovca ni dovolj živeža, kar se je izkazalo za napačno, kasnejša zasedba mesta in plebiscit (južno od Celovca) pa sta postala eno bolj žalostnih poglavij slovenske zgodovine.
Ne trdim, da se v SLS-u motijo tudi danes, ko nasprotujejo mejnemu dogovoru s Hrvaško, a če bi dali besedni zvezi »sile kontinuitete« veljavo v slovenski politiki, potem SLS pri reševanju mejnega vprašanja s Hrvaško ne bi smel imeti besede. Zgodovina je krut sodnik, ali bo SLS-u tokrat dala prav, pa bomo še videli.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar